Vsako leto nas že tradicionalno v poletnih mesecih v Evropi oz. Sloveniji doseže t. i. vročinski val, včasih tudi več večtedenskih valov. Tako se včasih že v maju soočamo z izjemno vročino 35 ali več stopinj Celzija; nanjo se lahko tudi pripravimo in ustrezno ukrepamo. A poleg človeka je zaščita nujna tudi za živali, ki jih je treba ustrezno oskrbeti.

Foto: Megamoment

V Sloveniji Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) lastnikom živali pred vročinskimi vali že nekaj let svetuje, kako naj za svoje najboljše štirinožne prijatelje skrbijo v vročih poletnih mesecih. Poudarja, da imajo sesalci in ptice sicer zmožnost uravnavanja telesne temperature, vendar ima ta v določenih razmerah, kot je tudi dolgotrajna poletna vročina, svoje meje.

Zato je pomembno, da lastniki živali v vročem vremenu poskrbijo, da sta jim vedno na voljo sveža (pitna) voda in dostop do senčnih oz. hladnejših mest. Priporočljivo je tudi, da se fizične dejavnosti z živalmi (kot so npr. agiliti, sprehodi), izvajajo v hladnejših delih dneva, tj. zjutraj in zvečer. Nikakor pa živali ne smemo puščati v zaprtih vozilih, npr. zaprtem avtomobilu z zaprtimi stekli, poudarjajo tudi v UVHVVR. Enako velja za kruto puščanje štirinožnih prijateljev na soncu na metrskih verigah ipd.

V okolicah hiš in drugih bivališč je vedno dovolj senčnih mest oz. krajev, kamor lahko lastniki najboljše človekove prijatelje umaknejo pred neposredno sončno pripeko.

Foto: Profimedia

Če živali kljub temu utrpijo vročinski udar, lastnikom svetujejo, naj izvedejo prvo pomoč, primerno za posamezno žival, ki pri vročinskem udaru poteka tako: žival naj premestijo v senčen in zračen prostor, ji privzdignejo glavo in jo ohlajajo z vodo, nato pa naj, če je treba, poiščejo veterinarsko pomoč.

Pred osemdesetimi leti, 27. januarja 1945, so sovjetske enote (t. i. Rdeče armade) osvobodile eno izmed najhujših in največjih nacističnih taborišč smrti Auschwitz – Birkenau (Oswiecim – poljsko Oświęcim – na Poljskem), ki leži približno 60 km zahodneje od Krakova. V tej sramoti človeštva in predvsem evropske civilizacije okoli sredine 20. stoletja so po ocenah zgodovinarjev v manj kot petih letih ubili več kot 1,1 milijona oseb.

Milijoni otrok, žensk in moških iz skoraj vse okupirane Evrope so bili v obdobju druge svetovne vojne prepeljani v koncentracijska, delovna in uničevalna taborišča, imenovana tudi taborišča smrti, iz katerih so se rešili le redki. Svetovne velesile so pred in med obdobjem druge svetovne vojne le pasivno, nemo in nezainteresirano spremljale nacistično politiko, temelječo na ideologiji sovraštva nacistov, fašistov in njihovih številnih zaveznikov iz posameznih držav. Nacisti in njihovi zavezniki so tako med izvrševanjem svoje uničevalne politike v taborišča smrti prepeljali skoraj eno tretjino judovskega prebivalstva ter pripadnike številnih drugih narodov in manjšin, v taboriščih smrti so umrli tudi številni Slovenci, tudi okoli 300 pripadnikov judovske skupnosti iz Prekmurja. Tedanje velesile, na primer z bombardiranjem železniških prog ali mostov, niso niti poskušale ustaviti vlakov, ki so vozili ljudi v taborišča smrti.

Visoki komisar ZN za človekove pravice Navi Pillay je ob mednarodnem dnevu v spomin na žrtve holokavsta leta 2011 poudaril: »Ta dan je spomin o preteklosti, vendar pa gre tudi za zdajšnje in prihodnje izzive. Grožnja genocida še vedno ostaja. Je zadnji in najgrozljivejši izraz nestrpnosti, ksenofobije in rasizma – in cinične politike, ki skuša izkoristiti najtemnejše plati človeške narave. Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta je opozorilo, da je treba v prihodnosti ukrepati odločno ob prvih znakih, ko se ozračje za genocid začenja šele razvijati.«

Nad vhodom v taborišče Auschwitz je visel cinični napis »Arbeit macht frei« (v prev. delo osvobaja). Napis je v spomin in opomin tam še danes. (foto: Getty Images/Guliver Image)

Radikalni klerikalizem, antisemitizem, fanatizem in različne oblike izjemno agresivnih oblik nestrpnosti pa lahko spremljamo še v tem tisočletju, tudi danes, dnevno, tako po Evropi kot tudi na Bližnjem vzhodu, v Aziji, Afriki, Južni in Srednji Ameriki … Še pred nekaj leti, torej v 90. letih prejšnjega stoletja, smo lahko tudi v Sloveniji gledali in doživljali genocid, vojne zločine in zločine proti človeštvu na Balkanu, skoraj pred svojimi vrati in okni. Dostojanstvo in univerzalne človekove pravice in temeljne svoboščine vseh ljudi so prepogosto še dandanes le mrtve črke na papirju, nespoštovanje človekovih pravic pa vsakdanja praksa v nedemokratičnih državah oz. na kriznih žariščih. Mednarodni dan v spomin na žrtve holokavsta je torej treba razumeti v širokem smislu, ne samo kot dan spomina na množično uničenje rodu oz. spomina na grozote v obdobju druge svetovne vojne.

Foto: Getty Images/Guliver Image

Leta 2010 je bil mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta posvečen 65. obletnici osvoboditve nacističnega taborišča Oświęcim (nem. Auschwitz). V tem zloglasnem taborišču, tudi simbolu holokavsta, je en narod drugemu oz. drugim prizadejal eno izmed najmnožičnejših trpljenj v človeški zgodovini. Večina žrtev holokavsta je bila Judov, otrok, žensk, moških, med milijoni žrtev pa so bile tudi osebe številnih drugih evropskih narodov. Največ taboriščnikov je bilo od leta 1940 do 1945 pripeljanih z Madžarskega in s Poljskega, veliko tudi iz Francije, z Nizozemskega, s Češkega in Slovaškega, iz Jugoslavije (med njimi so v taboriščih bili zaprti tudi številni Slovenci, v Auschwitzu več kot 2300, popisi vseh žrtev 2. sv. vojne še danes niso dokončani), Litve, Estonije pa tudi iz Nemčije, Avstrije, Italije, Grčije ..., le redki so preživeli.

Posodobljeno 2. 1. 2026, prva objava 26. 1. 2019.

Uredništvo medija želi vsem bralkam in bralcem srečno novo leto, ki naj bo varno in znova polno pozitivnih misli in lepih presenečenj.

Enajstega septembra 2001 (nine-eleven, 9/11) so napadalci iz teroristične mreže Al Kaida šokirali svet. ZDA in svet od tedaj v številnih pogledih nista več ista.

Napadalci so 11. 9. 2001 (na presenečenje vseh ameriških in drugih varnostno-obveščevalnih služb) med poletom ugrabili štiri ameriška potniška letala in z dvema izvedli samomorilske napade na Svetovni trgovinski center (t. i. dvojčka WTC, Twin Towers) v New Yorku, z enim so se zaleteli v zgradbo Pentagona, s četrtim letalom ugrabiteljem zaradi upora potnikov ni uspelo zadeti cilja (najverjetneje v Washingtonu), letalo United Airlines Flight 93 je tako strmoglavilo na neposeljeno ruralno območje v Pensilvaniji.

Foto: Spencer Platt/Getty Images (Napad z letalom United Airlines Flight 175, ki je poletelo iz Bostona, na južni nebotičnik WTC-ja; letalo je eksplodiralo ob 9.03 po lokalnem času.)

 

Foto: Profimedia (Stolp WTC 2 tik pred zrušitvijo)

 

V vseh štirih ugrabljenih potniških letalih (American Airlines Flight 11 in 77 ter United Airlines Flight 93 in 175) so umrli vsi člani posadk in potniki ter 19 samomorilskih ugrabiteljev. Največ žrtev napadov 11. septembra je bilo zaposlenih v obeh nebotičnikih WTC-ja. Obe zgradbi, sicer simbola New Yorka in ZDA, sta se porušili v približno dveh urah po naletu letal, ob zrušenju so se porušile ali pa bile poškodovane tudi številne sosednje zgradbe.

 

Foto: Profimedia (Reševalne ekipe med iskanjem morebitnih preživelih na in med ruševinami obeh stolpov WTC 17. 9. 2001)

V enem dnevu zaradi mednarodnega terorizma umrlo skoraj 3000 oseb

Po podatkih portala September 11 attacks je neposredno zaradi posledic terorističnih napadov umrlo 2975 oseb, 24 pa je pogrešnih in domnevno mrtvih. Zaradi posledic napadov je več tisoč oseb utrpelo tudi hude in lahke telesne poškodbe, hude posledice za zdravje pa se še kažejo in se bodo pri številnih preživelih žrtvah kazale tudi v prihodnje. 

Po podatkih spletne strani history.com je število žrtev 2977, 19 teroristov ni vključenih v to številko. Med žrtvami v Nex Yorku 9. septembra 2001 je tudi 343 gasilcev in reševalcev, ki so pohiteli med prvimi na pomoč, in tudi 23 policistov ter 37 pristaniških policistov, ki so sodelovali v evakuaciji ujetih v obeh stolpih.

Foto: Profimedia (9/11 memorial, pogled na del spominskega centra 9/11 v New Yorku)

Prva objava 11. 9. 2018.

Hirošima –  6. avgust 1945

Šestega avgusta leta 1945 je vojaški bombnik B–29 (z imenom Enola Gay) ob 8.15 po lokalnem času povzročil prvo eksplozijo atomske bombe v zgodovini človeštva, ki je do konca leta 1945 zahtevala več kot 160.000 smrtnih žrtev (okoli 166.000). V trenutku je tega dne življenje izgubilo več 10.000 ljudi, ki so bili najbližje eksploziji t. i. majhnega fantka oz. dečka, atomska bomba je namreč poimenovana Little Boy.

Posadko letala so sestavljali tudi bombardir Thomas W. Ferebee, pilot in komandir posadke Paul W. Tibbets, navigator Theodore J. Van Kirk in kopilot Robert Lewis (vsi so na naslednji sliki), ki so tako bili tudi prvi letalci, ki so v živo lahko opazovali in posneli atomsko gobo, ki se je dvignila nad Hirošimo.

Nagasaki – 9. avgust 1945

Devetega avgusta leta 1945 je posadka vojaškega letala ZDA na japonsko mesto Nagasaki odvrgla še drugo atomsko bombo. Več 10.000 oseb je tudi v tem japonskem mestu v hipu izgubilo življenje, več 10.000 oseb (do konca leta 1945 okoli 80.000) pa je utrpelo hude posledice zaradi udarnega vala in radioaktivnosti, ki jo je povzročila bomba, imenovana Fat Man (t. i. debeluh).

Osnova bombe, odvržene nad Hirošimo, je bil uran, večje druge bombe pa plutonij (na prejšnji sliki sta muzejski repliki). Japonska se je tako avgusta 1945 v obdobju druge svetovne vojne prva soočila z atomskim opustošenjem, s trenutnim izbrisom človeka z Zemlje in s posledicami, kot so opekline zaradi radioaktivnosti ter radioaktivne bolezni velikega števila oseb vseh starosti. Atomski bombi sta tako samo do konca leta 1945 povzročili (neposredno in posredno) več kot 240.000 smrtnih žrtev, hude posledice za zdravje ljudi pa so in bodo segale še daleč v prihodnost.

Japonska je po atomskem opustošenju dveh mest 15. avgusta 1945 razglasila kapitulacijo in tako se je končala druga svetovna vojna tudi v Aziji.

Hirošima – 25. maj 2016

25. maja 2016, več kot 71 let po dvigu atomskega oblaka nad Japonsko, je tedanji predsednik ZDA Barack Obama (kot prvi ameriški predsednik) obiskal Hirošimo, se srečal tudi z nekaterimi preživelimi in se simbolično poklonil žrtvam.

Po svetu se odpirajo vedno nova krizna zarišča, tudi novi konflikti držav z jedrskim orožjem. Vsako leto se tradicionalno na Japonskem vrstijo demonstracije domačinov s političnimi sporočili in tudi z mnenjem večine človeštva glede jedrskega oboroževanja in nujnosti jedrskega razoroževanja.

Kriminalci so vedno na preži, tudi v obdobju epidemije

Na samozaščitno ravnanje ne smemo pozabiti, niti ko smo na dopustu v novem okolju, kjer nas ne poznajo. Med letovanjem v tujini je denar najbolje menjati v menjalnicah oz. bankah, in ne na ulici, kjer so turisti izpostavljeni prevaram ali celo roparjem. Pa tudi drugače, npr. med obiski lokalov, ni priporočljivo razkazovati denarja. Posebno pozornost je treba nameniti tudi prtljagi na letališčih ter avtobusnih in železniških postajah. Vidno označena prtljaga z imenom in s priimkom ter z naslovom lahko nepridipravu izda podatek, kje je prazno stanovanje. Prav tako je treba biti pozoren na predmete, ki jih nosimo s sabo na dopust in so najpogosteje predmet, ki različnim »lopovom« najprej pade v oči: fotoaparate, kamere ..., mobilne telefone, osebni nakit in druge priljubljene predmete. Predvsem je pomembno, da priljubljenih in dragocenih predmetov ne puščamo brez nadzora na mestih, kjer so nepridipravom lahko dostopni.

Interventna telefonska številka policije je 113

Če se zgodi kaka neprijetnost, ki zahteva obravnavo policije, oziroma kadar menite, da gre za kršitev javnega reda in miru ali celo za primer z elementi kaznivega dejanja, policija svetuje, da se nemudoma obrnete na najbližjo policijsko postajo ali pa dogodek prijavite na interventno številko policije 113. Policisti bodo konkretno prijavo preverili in glede na ugotovitve tudi ustrezno ukrepali.

Ravnanje v primeru vloma*

1. Če se zgodi vlom v stanovanje ali poslovne prostore, takoj pokličite že velikokrat omenjeno telefonsko številko 113 ali najbližjo policijsko postajo.

2. Ne vstopajte, kajti storilec se lahko še vedno zadržuje v objektu.

3. Ne spreminjajte kraja kaznivega dejanja in ne uničujte sledi, ki so pomembne za nadaljnjo preiskavo kaznivega dejanja (oz. se ne dotikajte stvari, ne sprehajajte se po prostoru ...).

4. Tudi če ugotovite, da so bili vlomilci pri sosedu, ko ga ni bilo doma, takoj obvestite policijo!

* Vir: Policija

Preprosti protivlomilski ukrepi

Policisti in kriminalisti se med svojim delom srečujejo s številnimi primeri vlomov in tatvin, ki pa jih je pogosto mogoče preprečiti s preprostimi ukrepi. Tako je treba ob odhodu od doma preveriti, ali so vsa vrata in okna dobro zaprta in zaklenjena. Ne pozabite zapreti plina in vode ter izklopiti elektrike, predvsem pri aparatih. Vrednejše predmete, ki jih imate doma, shranite na varno mesto.

Ne puščajte sporočil o kraju in času vašega počitnikovanja

Zelo koristno je, da poprosite znance ali sosede, naj med vašo odsotnostjo popazijo na vaše stanovanje, dnevno praznijo vaš poštni nabiralnik ipd. Poskrbeti je treba, da vaš dom ne bo kazal znakov, da vas ni: ne puščajte vidnih sporočil, da ste kam šli, ali sporočil v telefonskem odzivniku, da se trenutno kopate na Havajih ali sončite na slovenski obali in da se ponovno vidite šele čez teden dni; ne puščajte ključev v cvetličnem lončku, ki ste ga namestili pred hišo, v poštnem nabiralniku, pod predpražnikom v bloku ipd.; ne odstranjujte rož z okenskih polic; ne zastirajte oken z zavesami, s polkni ali z roletami ipd., saj to vlomilcem in »lopovom« sporoča, da je stanovanje prazno.

Zaklepajte vrata in jih ne odpirajte neznancem

Če med počitniškimi ali prazničnimi dnevi ostanete doma, zaklepajte vrata in jih ne odpirajte neznancem, ki pod različnimi pretvezami, na primer humanitarnimi oziroma dobrodelnimi, trkajo na vaša vrata! Tudi varnostno verižico imejte vedno zataknjeno, še zlasti, če ste sami. Pri preverjanju identitete uporabljajte domofone in videodomofone ter kukala na vhodnih vratih.

Tarča vlomilcev in tatov so tudi poslovni prostori organizacij

Zaradi počitnic ali praznikov bo najverjetneje praznih tudi veliko poslovnih prostorov, pisarn podjetij ipd. Lastnikom podjetij policija svetuje, da med odsotnostjo ustrezno zavarujete svojo lastnino in tako poskušate preprečiti morebitni vlom. Že najmanjše samozaščitno ravnanje (močna ograja, varnostne ključavnice, zaklenjeni prostori, zaprta okna in vrata, primerna osvetlitev, zaklenjene pisarne, občasna prisotnost, alarmne naprave idr.) lahko odvrne morebitnega vlomilca od vloma in prepreči drugo škodo.

Tarča številnih kriminalcev so tudi jekleni prijatelji

Naj vaše vozilo na parkiriščih ne postane tarča tatov in vlomilcev! Policija posebej opozarja, da v vozilih na vidnih mestih ne smete puščati torbic, aktovk, denarnic in drugih vrednih predmetov. Svoja vozila primerno zavarujte. Zaprite vsa okna in vrata, zaklenite vozilo in prtljažnik ter vklopite alarmno napravo, če je nameščena v vozilu. Izogibajte se parkiranju na neosvetljenih ulicah ali slabo osvetljenih parkiriščih.

Bodite pozorni na dvigovanje gotovine iz bankomatov

Med dnevi, ko denarne ustanove niso odprte, velja večjo pozornost nameniti tudi pri dvigu denarja iz bankomatov. Bodite pozorni, ali vas pri dvigovanju denarja kdo ne opazuje, ne štejte in ne kažite težko prisluženih evrskih bankovcev na ulici ter se izogibajte neosvetljenih, pretemnih samotnih krajev, ki so priljubljene tarče različnih kriminalcev oz. tatov!

Predčasne volitve v bundestag

V Nemčiji je predvsem v zadnjih mesecih leta 2024 (po splošno znanih podatkih) zelo naraslo nezadovoljstvo z zvezno vlado, ki je vključevala koalicijo strank SDP, Zelenih (Bündnis 90/Die Grünen) in FDP. Na Scholza in predvsem ministra za gospodarstvo Roberta Habecka ter zunanjo ministrico Annaleno Baerbock iz stranke Zelenih se je namreč vsul plaz kritik, in sicer glede migracij in t. i. zelenega prehoda ter gospodarske politike, ki v Nemčiji vključuje tudi zaprtje vseh jedrskih elektrarn, velikih težav avtomobilske industrije itn. Posledično je sledila velika rast stroškov za prebivalstvo in tudi gospodarske subjekte pri električni energiji. Velika nesoglasja v koaliciji levih strank in stranke FDP ter tudi opozicijskih strank pa so bila tudi glede pošiljanja orožja v Ukrajino in odnosu Nemčije do Rusije.

Javnomnenjske raziskave so pravilno napovedale zmago Merza

Vse nemške javnomnenjske raziskave pred zveznimi volitvami so napovedovale zmago Friedricha Merza (69) oz. strank CDU in CSU in pokazalo se je, da je relativna zmaga omenjenih bila napovedana pravilno. Na volišča je po podatkih nemške zvezne volilne komisije prišlo okoli 49 milijonov oseb (vseh volilnih upravičencev je bilo 60.490.603), ki so odločali o naslednji sestavi bundestaga oz. o 630 poslankah in poslancih. 

Volilna udeležba je bila visoka, in sicer 82,5-odstotna. Značilnost teh volitev je tudi, da sta vzhodni in zahodni del Nemčije glasovala zelo različno, na vzhodu je povsem dominirala stranka AfD, na zahodu pa močno CDU in CSU.

Razmerje moči v novem parlamentu kaže, da sta sestrski stranki CDU (164 mandatov) in CSU (44 mandatov) z 28,52 odstotka glasov na prvem mestu, na drugo mesto se je uvrstila desna stranka AfD – Alternative für Deutschland (z 20,80 odstotka glasov in s 152 mandati), ki ima močna domoljubna in tudi močna proruska stališča.

Stranka FDP plačala za sodelovanje v prejšnji levičarski vladi z izpadom iz parlamenta

Dozdajšnje koalicijske stranke so utrpele velik poraz, FDP je celo izpadel iz parlamenta. Christian Lindner, zvezni finančni minister in tedanji šef stranke FDP, je konec leta 2024 dokončno pomagal razbiti (t. i. semaforsko) koalicijo treh strank, a 23. februarja za to ni bil nagrajen, nasprotno, plačal je ceno za sodelovanje v prejšnji vladi, kateri so politiko močno narekovali Zeleni. 

Levičarski stranki, socialdemokratski SPD je dosegel 120 mandatov, izgubili so kar 86 poslanskih mest (16,41 % glasov), in Zeleni – Bündnis 90/Die Grünen (85 mandatov, izgubili so jih 33, 11,61 %), sta prav tako relativni poraženki volitev. Volilni prag je močno presegla tudi nemška Levica (Die Linke, 8,77 %), radikalna levičarska stranka, ki je zelo popularna med mladimi v velikih mestih, npr. Berlinu, s 64 mandati je presenetljivo pridobila kar 25 novih poslanskih mest. Do poslanskega sedeža je prišel tudi SSW (Südschleswigsche Wählerverband).

Foto: Friedrich Merz (CDU) in Marcus Söder (CSU)

Merz kategorično zavrača koalicijo z AfD

Merz pri sestavi koalicije ne bo imel lahkega dela, a za zdaj po izjavah kaže, da bi rad vladal skupaj s stranko SDP v t. i. veliki koaliciji. Olaf Scholz (66) bi lahko tako, če po velikem porazu ne bo odstopil kot šef stranke SDP, v naslednjem mandatu ponovno bil del zvezne vlade.

Vse bo torej odvisno od političnih kompromisov in odločitve o vstopu v koalicijo s CDU in CSU. Stranka Alternativa za Nemčijo – AfD oz. Alice Weidel (46) je Merzu tudi povolilno sporočila, da je pripravljena vstopiti v koalicijo s krščanskima strankama, a je Merz ponovno zavrnil tako možnost sodelovanja z drugo najmočnejšo stranko v Nemčiji, ki je dominantna v vzhodnem delu Nemčije.

Nakopičeni problemi

Prihodnja nemška zvezna vlada se bo morala ukvarjati z nakopičenimi problemi, migracijami in remigracijami, gospodarskimi težavami (npr. velikimi problemi avtomobilske industrije), visokimi cenami elektrike in energentov, vojno v Ukrajini, redefinicijo politike z ZDA s predsednikom Trumpom, delovanjem in vlogo Nata itn. Že zdaj je jasno, da bo sestavljanje vladne koalicije (za izvolitev potrebuje vsaj 316 glasov) in koalicijske pogodbe zaradi precej nekompatibilnih strankarskih programov potencialnih koalicijskih strank (npr. že omenjene stranke SDP) zahtevno opravilo, a zaradi velikih posledic in nemškega vpliva zanimivo tudi za vse države Evropske unije.

Donald Trump (78) je danes v Washingtonu na Kapitolu pred predsednikom vrhovnega sodišča Johnom Robertsom zaprisegel kot 47. predsednik Združenih držav Amerike. Na inavguraciji so bili prisotni tudi vsi Trumpovi družinski člani, Melania Trump (54), najmlajši sin Barron, najstarejša hčerka Ivanka idr.

Po opravljenih inavguracijskih formalnostih (in prvih podpisih predsedniških odredb) je v Washingtonu sledil zabavnejši del dneva (tudi Commander-in-Chief Ball), kjer sta bila glavna gosta novi predsednik in prva dama ZDA.

Donald Trump (78) je v Washingtonu (na prireditvi »Make America Great Again Victory Rally«) dan pred predsedniško inavguracijo predstavil svoje najožje sodelavce in napovedal prve velike politične poteze. Pri napovedih se je osredinil na ZDA, poudaril je željo po izboljšanu stanja v gospodarstvu in dvigu življenjskega standarda vseh Američanov, prenos odločanja o izobraževanju na zvezne države, reševanje problema odprte meje in nezakonitih migracij, krepitev vojaške moči, odprtje arhivov o Johnu F. Kennedyju (umorjen je bil leta 1963 v Dallasu), Robertu Kennedyju – njegov sin Robert Francis Kennedy ml. bo del Trumpove administracije – in Martinu Luthru Kingu ml.

Evropo je Trump v areni Capital One (posredno) omenil le v povezavi z željo po nujnem oz. hitrem končanju vojne v Ukrajini. S približno 200 predsedniškimi odredbami (tudi izvršnimi ukazi) bo takoj začel izvajati politiko, ki jo je napovedoval v predsedniški kampanji. Trump je na zadnjih predsedniških volitvah močno premagal demokratsko kandidatko Kamalo Harris, ki tako skupaj s 46. predsednikom ZDA Joejem Bidnom dokončno odhajata iz Bele hiše.

Na prireditvi je na govorniškem odru prisotne nagovoril tudi Trumpov podpornik in velik donator v predsedniški kampanji Elon Musk, ki bo vodil posvetovalno telo DOGE (Department of Government Efficiency), ki bo delovalo na področju odprave birokracije, znižanja stroškov in izboljšave splošne učinkovitosti delovanja ameriških državnih organov.

Boris Johnson, nekdanji londonski župan, britanski zunanji minister in član parlamenta, je danes postal novi šef britanskih konzervativcev (Conservative Party leader). Tako se je odprla pot za položaj predsednika vlade Združenega kraljestva oz. vstop v številko 10.

Johnson med nagovorom 23. julija 2019.

Johnson je s približno dvotrejinsko večino (stranka je sporočila, da je prejel 92.153 glasov (66 %), protikandidat pa 46.656 (34 %) dobil strankarsko glasovanje za t. i. tory leadership, in sicer proti Jeremyju Huntu, dozdajšnjemu zunanjemu ministru.

Johnson in Arnold Schwarzenegger 31. marca 2011.

Neuspešno zgodbo Therese May bo tako pri brexitu nadaljeval Johnson, ki obljublja britanski odhod iz Evropske unije do 31. oktobra 2019, tudi kot No Deal Brexit oz. t. i. trdi britanski izstop iz EU brez dogovora z bruseljskimi odločevalci. Kot svoj cilj poudarja tudi zmago na naslednjih parlamentarnih volitvah ter poraz Jeremyja Corbyna in njegove laburistične stranke. Johnson je v zadnjih mesecih veliko obljubljal, katere od številnih obljub mu bo uspelo izpolniti pa bo pokazala prihodnost.

Johnson 1. avgusta 2012.

Johnson ni povsem običajen britanski politik, sicer je študiral na t. i. britanskih elitnih ustanovah Oxfordu in Etonu, a je med drugim znan tudi po odličnem prilagajanju politični situaciji in precejšnji teatralnosti pri nastopanju v javnosti, tako da bo njegovo bivanje na naslovu Downing Street 10 zagotovo zelo politično zanimivo v notranje- in zunanjepolitičnem smislu.

Johnson 22. junija 2016.

Johnson odločno zastopa stališče, da bo življenje Britancev boljše zunaj EU, v obdobju po brexitu in pri reševanju morebitnih gospodarskih problemov pa najbolj računa na pomoč ZDA oz. ameriškega predsednika Donalda Trumpa.

Johnson 2. julija 2018.

Foto: Dim in ogenj uničujeta znamenito pariško katedralo Notre-Dame. Objekt je sicer bil v postopku obnove, a vzrok požara še ni stoodstotno znan.  

Foto: Najznamenitejša pariška katedrala, tudi arhitekturna znamenitost, 15. aprila 2019.

Španska država je pred več kot enim letom priprla 12 katalonskih voditeljev in jim med drugim očita uporništvo ter zlorabo javnih sredstev v povezavi z referendumom o odcepitvi in glasovanju o neodvisnosti v katalonskem parlamentu oktobra 2017. Številni Katalonci menijo, da gre za politične pripornike in t. i. show trial, lažne obtožbe in krivično sojenje.

Podporniki katalonske neodvisnosti vsakodnevno zahtevajo izpustitev obtoženih katalonskih voditeljev, a jih za zdaj nihče ne želi uslišati.

Na ulicah so starejši in mladi.

Policija tudi v Barceloni ne kaže milosti do protestnikov.

Protestniki gibanja gilets jaunes oz. rumenih telovnikov (angl. Yellow Vests) v Parizu vztrajajo in tudi decembra 2018. in na začetku 2019. zahtevajo gospodarske, davčne, tudi politične in družbene sistemske spremembe. Tudi na območju Elizejskih poljan, ki jih poznamo iz mirnih časov in zadnjega dne dirke po Franciji. Zahodna Evropa se tako čedalje bolj pogreza v proteste, ki jim sledijo močni policijski protiukrepi vladajočih.

1. Francozi na ulicah Pariza decembra 2018

2. Mlada Francozinja s protestniki na ulicah Pariza decembra 2018 protestira povsem mirno in nenasilno.

3. Mlada in nenasilna protestnica na trgu Charles de Gaulle Etoile, s prošnjo vladajočim, naj prenehajo z nasiljem proti državljanom.

4. Policija na Elizejskih poljanah v Parizu razbija protivladne protestnike z oklepniki, vodnimi topovi in tudi s solzivcem, ki ga demonstranti želijo vrniti pošiljatelju.

5. Nekateri protestniki na ulicah Pariza decembra 2018 so se odločili, da s tlakovci obračunajo s policijskimi silami.

6. 5. januarja so se protestnikom pridružili tudi nekdanji pripadniki francoskih oboroženih in policijskih sil, ki tudi prejemajo nizke pokojnine, s katerimi težko mesečno plačujejo za čedalje višje življenjske stroške.

-

Velika Britanija, London 2018

Foto: Brezdomec v Londonu

Foto: Brezdomec v Londonu (Oxford Street) v družbi mačke se skriva za opremo in oblačilom božičkov. 18. decembra je v bližini parlamenta na londonski ulici umrl še en brezdomec, rojen v EU, 43-letni Gyula Remes z Madžarskega. Po uradni statistiki je v Angliji in Walesu leta 2017 umrlo 597 brezdomcev, za leto 2018 podatki še niso znani.

Katalonija je lep primer rotacije novodobne Evrope v smer težke kontrole politične in družbene situacije nezadovoljnih državljanov, ki je komplicirano nepredvidljiva. Položaj, če pogledamo posnetke, že deloma spominja na predrazpadno obdobje Jugoslavije v 90. letih prejšnjega stoletja, v katerem je med najmočnejšimi argumenti bila omenjena pravica do samoodločbe, sledili so si protesti zagovornikov in nasprotnikov v centru državne oblasti s konfliktnimi sporočili in z grožnjami, kar vse bi moglo biti zaskrbljujoče za širšo evropsko skupnost. A mednarodna skupnost, tudi evropska, je na tem področju še posebej rezervirana, do osamosvojitve in suverenosti oz. dogovora je tako tudi v Evropi po navadi dolga pot. Dejstvo je, da številni Katalonci več niso zadovoljni samo s kulturno, stanovanjsko in turistično avtonomijo, dejstvo je tudi, da centralna španska oblast ne bo popustila separatističnim prizadevanjem in privolila v razpad ustavne monarhije oz. države, med drugim bi, tega se seveda v Madridu zavedajo, popuščanje Kataloncem lahko pripeljalo do dodatnih političnih zahtev drugih.

Pred letom, prvega oktobra 2017, so v Kataloniji izvedli referendum (špansko ustavno sodišče ga je prepovedalo, razglasilo za protiustavnega) za vzpostavitev neodvisne in samostojne Katalonije (v njej po nekaterih podatkih živi okoli 7,5 milijona prebivalcev, tj. okoli 16 odstotkov vsega prebivalstva v Španiji). Rezultati so omogočili, da so v regionalnem katalonskem parlamentu izglasovali svojo samostojno republiko. Španska vlada napovedano ni priznala rezultatov, s sklicevanjem na špansko ustavo je zamenjala katalonsko vlado oz. avtonomno oblast in sama prevzela upravljanje tega avtonomnega dela Španije.

V priporu je končalo več vodilnih separatističnih katalonskih politikov, ki čakajo na sojenje, Carles Puigdemont pa je prostovoljno odšel v eksil. Centralna španska oblast je za njim razpisala t. i. mednarodno tiralico. Kot kaže, bo Puigdemont v tujini tudi ostal, ker bi ga v Španiji pričakala zaporniška obleka s široko obtožnico, s katero se ne želi ukvarjati.

Dejstvo je, da prizadevanjem večine za samostojnost nasproti stoji približno podobna množica nasprotnikov katalonske neodvisnosti. Protesti več sto tisoč državljanov, opremljenih z zastavami in s sporočili, se tako vrstijo iz obeh smeri, Evropska unija, katere polnopravna članica je seveda Španija (in ne Katalonija), s svojo znano neodločnostjo pri težkih temah pasivno opazuje, vsaj tako je videti. Rešitve v kratkem ni mogoče pričakovati, nasprotno, v bližnji prihodnosti oz. prihodnjih letih bo najverjetneje prišlo do zaostrovanja situacije, saj, take so napovedi, nihče ne bo popustil v svojih stališčih, ki so popolnoma nasprotna. Tudi spopadi oz. konflikti s policijskimi kordoni so tako v Barceloni oz. Španiji neizogibni, kot nazorno kažejo tudi zadnje fotografije iz Barcelone.

Predpisi Evropske unije (EU) o ureditvi poletnega časa določajo, da se ure premaknejo dvakrat letno; taka ureditev velja na ravni EU od leta 1980 oz. 1981, ko je direktiva stopila v veljavo. Njeni zagovorniki imajo več argumentov, tako poudarjajo, da se tako prihrani nekaj energije, poveča varnost v cestnem prometu itd. Kljub domnevnim koristim pa so številni tudi nasprotniki ureditve, saj veliko ljudi poroča o negativnih vplivih premikanja ure na zdravje oz. osebni bioritem, tudi pozitivni učinki na gospodarski sektor so zelo vprašljivi oz. neznatni.

Mnenje sodelavcev v mediju revijaevropa.si (n = 8, 6. 7. 2018): Čas je za spremembo in za ukinitev poletnega časa ali uvedbo poletnega časa čez vse leto!

Evropska komisija (EK) je na poziv Evropskega parlamenta julija začela javno posvetovanje o ureditvi poletnega časa, ki je del ocene direktive EU o poletnem času, s katero želi ugotoviti, ali je zdaj veljavno ureditev treba spremeniti (o argumentih glejte tudi Sporočilo EK o ureditvi poletnega časa).

EK bo preučil dve glavni možnosti: ohranitev ureditve ali prekinitev spreminjanja ure, ki bi pomenila, da se države same odločijo bodisi za stalni poletni čas bodisi za stalni zimski čas. Skupni datum začetka poletnega časa je od samega začetka zadnja nedelja v marcu, datum prenehanja poletnega časa pa je od leta 1996 dalje zadnja nedelja v oktobru.

Državljani EU lahko do 16. avgusta glede te problematike podamo svoje mnenje tako, da na spletni strani ec.europa.eu izpolnimo vprašalnik.

Devetega maja leta 1950 je Robert Schuman, tedanji francoski zunanji minister, predstavil pobudo za evropski način nadnacionalnega oz. meddržavnega sodelovanja. Poglavitni cilj je bil zagotovitev trajnega miru in stabilnosti na tem območju sveta, tudi povezati Nemčijo in Francijo, državi, ki sta se v preteklosti večkrat znašli tudi v vojni. Na pobudo ekonomista in avtorja deklaracije Jeana Monneta in poziva Schumana je šest držav (Francija, Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg) 18. aprila 1951 ustanovilo Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ, angl. European Coal and Steel Community), ki je utrla pot EGS (Evropski gospodarski skupnosti) in na koncu Evropski uniji. Skupaj s Konradom Adenauerjem, zahodnonemškim kanclerjem, katerega glavni zunanje politični cilj je bila rekonciliacija (tj. sprava) s Francijo, ki je tudi soglašal z deklaracijo, sta omenjena Francoza tako po drugi svetovni vojni kot arhitekta pobude odigrala pomembno vlogo pri miroljubnem povezovanju evropskih držav. V spomin na t. i. Schumanovo deklaracijo že precej let 9. maja poteka dan Evrope, v vseh državah EU pa na ta dan potekajo številni dogodki, poudarja Evropska komisija (EK).

Posvetovanje o prihodnosti Evrope
EK zdaj začenja tudi spletno javno posvetovanje o prihodnosti Evrope. Evropejce in Evropejke vabi, da »povedo svoja mnenja in zamisli o tem, v katero smer naj bi se v prihodnje razvijala Evropska unija. To edinstveno posvetovanje, ki je del širše razprave o prihodnosti Evrope, ki se je začela 1. marca 2017 z belo knjigo komisije, je pripravilo 96 državljanov iz 27 držav članic. Ti so 5. in 6. maja 2018 na forumu državljanov v Bruslju, ki ga je gostil Evropski ekonomsko-socialni odbor, pripravili anketo z 12 vprašanji,« sporoča EK. Spletno posvetovanje bo potekalo do vrha v romunskem Sibiuu 9. maja 2019. Le nekaj tednov pozneje bodo že na vrsti tudi evropske volitve.

Državni zbor Republike Slovenije (DZ) sestavlja 90 poslancev, državljani z volilno pravico, ki oddajo veljavne glasovnice, jih izvolijo s splošnim, z neposrednim in s tajnim glasovanjem. Teh 90 oseb (88 + 2), t. i. predstavnikov ljudstva, pri svojem poslanskem delu ni vezanih na kakršna koli navodila. DZ imenuje in razrešuje predsednico/predsednika vlade in ministrice/ministre, predsednico/predsednika in podpredsednice/podpredsednike državnega zbora, sodnice in sodnike ...

Končuje se predvolilna kampanja za letošnje predčasne volitve v Državni zbor Republike Slovenije, ki bodo 13. julija. Številni kandidatke in kandidati, kot vidimo (različne ženske in moške glave nas gledajo s plakatov ob cestah) in slišimo (če slučajno zamenjamo TV-kanal ipd.), bi radi sedeli (morda celo pozirali ali pa pošteno oddelali) v DZ-ju, številni bi radi celo ta mandat vladali in delili, seveda iz lepih ljubljanskih kabinetov in še lepših pisarn, vsi za lepšo prihodnost Slovenije. Veliko mandatov si ponovno želijo tudi upokojenci, ki bodo, če sem dobro razumel, poskrbeli za vse upokojence in tudi za lepše življenje mladih, pa še za brezposelne bodo poskbeli mimogrede  ...

Prepričan sem, da bo ta komentar aktualen tudi na naslednjih državnozborskih volitvah.

Tako smo tudi v tej kampanji bili priče standardnemu demagoškemu pranju možganov, pravemu brejnstormingu, ki so ga, do tega imajo seveda vso pravico, na veliko podpirali tudi različni oz. številni (ne)odvisni mediji s svojo brezplačno, oportunistično ipd. podporo različnim starim in ad hoc nastalim in skoraj čudežno vzniklim političnim subjektom.

V oči so že od samega začetka kampanje bodle številne tradicionalne zadeve. Omenil bom javnomnenjske raziskave oz. raziskave javnega mnenja o t. i. priljubljenosti strank in njihovih potencialnih odstotkih, pa priljubljenosti njihovih liderjev, pravijo, da tudi novih obrazov. Prozorno do kraja, z lune se vidi, kam psi tace molijo. Predvolilne ankete s svojimi rezultati so in bodo vedno lahko kvečjemu le dober predvolilni nateg ali odvrnitev volivcev oz. poskus manipulacije s t. i. volilnim telesom, saj je nemogoče izbrati verodostojen vzorec, ki bi lahko odrazil kakršno koli realno sliko glede vrednosti političnih subjektov in njihovih odstotkov. Nekateri mediji so to seveda tudi spoznali in so potem računali celo neka povprečja. O. K., naj se veselijo.

V oči, vse do volilnega molka, bodejo tudi televizijska soočenja in cela vrsta puhlih, površinskih in demagoško serviranih izjav in praznega posplošenega besedičenja političnih subjektov. Smešni in hkrati patetični so primeri, ko strankarski veljaki oz. kandidatke in kandidati ne poznajo niti lastnih predvolilnih programov (oz. nekih polpismeno sestavljenih besedil), statističnih podatkov, stanja svojega premoženja, še manj pa imajo konkretne odgovore na najosnovnejša življenjska vprašanja. In taki »razgledani in transparentni« subjekti bodo ponovno vodili državo oz. sedeli v vladi ali pa v opoziciji. Nakazali so vse oz. številne svoje mizerne sposobnosti vladanja tudi za prihodnje – smešno in za zjokati se hkrati.

V oči bode absurdna, toda očitno zelo ciljna predvolilna poteza propadlih zadnjih vladajočih subjektov, ki so se se odločili, da bodo v predvolilne namene prekinili postopek privatizacije podjetij, ki so jih sami izbrali za privatizacijo. Netransparentna privatizacija, polna korupcije, ki jo že več kot desetletje vodijo različni družbeni privilegiranci, je dejansko osiromašila družinske proračune v tej državi zaposlenih delovnih in neprivilegiranih ljudi, jih zadnja leta številne pahnila v socialno stisko zaradi zniževanja plač in drugih prejemkov, s socialistično dokapitalizacijo iz proračuna oz. iz zadolževanja države pa nagradila vse stebre kapitalizma, ki niso plačale niti centa za svoje neuspešno poslovanje. Ena izmed največjih brezobraznosti vladajočih v preteklem obdobju, ki si v tej predvolilni kampanji izjemno prizadevajo za ohranitev privilegijev in novi mandat, pa je več kot polmilijardno poroštvo za reševanje dveh zasebnih bank. Človek si sploh ne more predstavljati, koliko malih gospodarskih subjektov in koliko delovnih mest bi lahko rešili ter na novo pridobili na račun takega sprevrženega dajanja poroštev, v vsakem primeru bi bil javni dolg precej manjši.

V oči bode demagoškost najnižje vrste pri nategu ljudi pri reševanju izjemno perečega položaja številnih brezposelnih oseb. Vodilni kandidati in politični subjekti, ki bodo po volitvah dejansko odločali, so skoraj vsi do zadnjega brez kakršnih koli praktičnih gospodarskih oz. – bolje rečeno – podjetniških izkušenj. Nekateri obljubljajo na tisoče novih delovnih mest, če bodo izvoljeni. Videti je, da v življenju niso sestavili enega samega malega oglasa, na podlagi katerega bi prodali kako svojo osebno stvar, kaj šele kak izdelek ali storitev. V proračunu države bo zmanjkalo sredstev za številne zadeve, ki so demagoško navržene v tej predvolilni kampanji. Nekateri največji proračunski uporabniki bodo najverjetneje posredno izpili še precej kapelj krvi mladim in delovno aktivnim, gospodarskim družbam oz. podjetnikom, brezposelnim pa vzeli upanje, da bodo v doglednem času dobili zaposlitev. Ne pozabimo, tudi državnozborske stranke mesečno prejemajo velike zneske iz proračuna, na kraj pameti jim ne pade, da bi se odrekle dela takega »težko zasluženega denarja«.

V predvolilno kampanjo se je v letu 2014 hočeš nočeš, zavedno ali nezavedno, vključilo slovensko sodstvo s svojimi (ne)odločitvami in tako državljane še bolj razklalo na več polov. Očitno je, da je slovensko sodstvo v svojem delu v hierarhični, ideološki, strokovni in še kaki krizi. Politično kampanjo je tako zaznamovala t. i. zadeva Patria, saj je eden izmed glavnih političnih protagonistov v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob (t. i. ZPKZ Dob), od koder sicer z odprtega oddelka Puščava lahko pisno komunicira z javnostjo, seveda pa ne more sodelovati na večini predvolilnih soočenj itn., kar je poleg kršitve človekovih pravic v sodnem postopku najhujši očitek njegovih političnih somišljenikov. (Glede zagotavljanja javnosti sojenja: Nikoli nisem na primer razumel in odobraval določil slovenskega sodnega reda, ki v razdelku o zagotavljanju javnosti sojenja določa, da je fotografiranje oziroma slikovno snemanje sodnikov ter članov senata (torej oseb, ki odločajo in razglašajo sodbe v imenu ljudstva!) brez njihovega soglasja prepovedano. S takimi in podobnimi določili in s skrivanjem pred javnostjo si slovensko sodstvo ne bo nikoli pridobilo ustreznega položaja in ugleda v javnosti oz. v družbi. Če se sodnica ali sodnik ne upa pokazati javnosti, naj se pač ne ukvarja z dejavnostjo sojenja v imenu ljudstva.) Ali so lahko take volitve legitimne, bo pokazala prihodnost, v kateri se bo o kazenski sankciji vodji politične stranke moralo dokončno izreči tudi Vrhovno sodišče RS in morda pozneje v specifični obliki še Evropsko sodišče za človekove pravice. Slovensko ustavno sodišče je o zadevi povedalo svoje, nikakor pa ni mogoče spregledati ločenih mnenj treh ustavnih sodnikov.

Ena izmed najbednejših potez vladanja želečih subjektov v tej volilni kampanji pa je najem tujih kadrov (t. i. svetovalcev ipd.) za vodenje predvolilne kampanje. Ne vem, kaj sploh delajo v tej državi politiki oz. – bolje rečeno – subjekti, ki niso zmožni oz. sposobni v svoji, tj. dvomilijonski državi, dobremu milijonu volivk in volivcev predstaviti svoje politične programe brez pomoči nekih ad hoc plačancev, tujcev, ki o konkretnih slovenskih problemih, ki državljane edino zanimajo, nimajo pojma.

In kaj nas najverjetneje najprej čaka po volitvah: zakulisno sestavljanje koalicije, mučno vladanje programsko in drugače nezdružljivih strank ... Po zdajšnjem (proporcionalnem) volilnem sistemu je nemogoče kakovostno upravljati državo (karkoli že pod tem razumemo), saj bo koalicija več strank (kakršnih koli barv), že vnaprej obsojena na gnilokompromisni sistem delovanja, ki bo omogočal tudi tako politiko. Edina rešitev za ta zdaj nerešljiv problem politične nestabilnosti je morda v večinskem volilnem sistemu, ki pa mora temeljiti seveda na načelih legitimnosti, sorazmernega predstavljanja itn.

Z Odlokom o razpustitvi Državnega zbora Republike Slovenije (DZ RS) in o razpisu predčasnih volitev v DZ RS (objavljen je v Uradnem listu RS, št. 25/2018) je predsednik republike Borut Pahor razpisal predčasne volitve poslank in poslancev v DZ RS. Za dan glasovanja je določen 3. junij 2018, roki za opravila so tako začeli teči 16. aprila 2018.

Volitve poslank in poslancev v DZ RS ureja Zakon o volitvah v DZ (ZVDZ). Državna volilna komisija (DVK) je s tem v zvezi objavila tudi rokovnik za izvedbo volilnih opravil, ki natančno določa tudi roke za izvedbo volilnih opravil za volitve v DZ RS. Listo kandidatk in kandidatov je treba vložiti do 24. ure 3. 5. 2018. Več podatkov in navodil je na voljo na spletnih straneh DVK.

Ali dve majhni državici Evropske unije, Hrvaška je po podatkih iz leta 2015 po številu prebivalcev na 20. mestu (pribl. 4,2 mio.), Slovenija pa na 22. mestu (pribl. 2,1 mio.) v EU (brez VB približno 440 mio.), skupaj imata sosedi komaj 1,5 odstotka prebivalstva EU, še sploh znata in zmoreta kaj rešiti na obojestransko zadovoljstvo in v interesu svojih državljanov? Bomo videli, ali bo prevladal razum ali stare zamere ali pritiski zunanjih dejavnikov.

Kakšna je sploh alternativa takemu težko doseženemu arbitražnemu sporazumu, ki je nastal s sodelovanjem Evropske komisije, pri katerem izvedbi zdaj vztraja samo ena stran? Možnosti so, a jih ni veliko. Dvostranski dogovor, na katerega ponovno in edino pozivajo hrvaški politiki, bo brez pritiska velesil oz. močnega tretjega težko ali nemogoče doseči, pravita že praksa in zgodovina odnosov med majhnima nepopustljivima državama. Hrvaške več ni mogoče izsiljevati in ji kar koli pogojevati, saj je njen status v EU enak statusu Slovenije. Začeti iz nič, z novo arbitražo v celoti v novi sestavi, po fiasku s to arbitražo, najverjetneje nemogoče. Mednarodna sodišča, ki jih je predlagala Hrvaška, za Slovenijo do zdaj niso bila in morda ne bodo nikoli sprejemljiva, predvsem zaradi Piranskega zaliva in stika slovenskega morja z mednarodnimi vodami. A po morebitni arbitražni dodelitvi večjega dela Piranskega zaliva Sloveniji bo severna soseda od. 29. junija 2017 naprej lahko imela močnejši položaj na morju v smislu pomorskega mednarodnega prava oz. prava morja. Hrvaška je že oz. bo dokončno izkoristila ponujeno priložnost, zanjo ni pomembno, da se razsodišče ni samorazpustilo ter je po prisluškovalni aferi nadaljevalo z delom in da sta odstopljeno hrvaško in slovensko mesto arbitrov zapolnila neodvisna tujca, Švicar Nicolas Michel in Norvežan Rolf Fife (od prej so tu še predsednik arbitraže Gilbert Guillaume ter Vaughan Lowe in Bruno Simma). Legitimnosti razsodišču več ne priznava, tiskanega izvoda razsodbe ne bodo niti prevzeli, odločitev pa bo zanjo nična in je ne bo implementirala, pa naj si slovenski politiki za implementacijo še kako prizadevajo, odločno in nedvoumno sporočajo s Hrvaškega. Slovenski politiki in mednarodni pravniki izjavljajo, da ja upoštevanje arbitražne odločitve petih razsodnikov edina sprejemljiva rešitev in da bodo vztrajali pri implementaciji odločitve (v šestih mesecih), ker je arbitraža legitimna, pravno zavezujoča, odločitev pa veljavna. Slovenija se o meji s Hrvaško več ne namerava dogovarjati in bo v celoti upoštevala razsodbo iz Haaga. Taka, popolnoma nasprotna stališča, niso obetavna, dogodki v prihodnje pa so nepredvidljivi, veliko vlogo pri dogodkih v prihodnje pa bo lahko imela tudi mednarodna skupnost, predvsem EU, v kateri bosta obe državi iskali zaveznike.

Arbitraži po razkritju posnetkov južni sosedi torej več niso zaupali in so enostransko odstopili od takega reševanja vprašanja nerešenih mejnih zadev; razsodbe tega razsodišča ne mislijo sprejeti oz. upoštevati, pravijo vsi Hrvati v en glas, tudi na območjih ne, kjer bo razsojeno v njeno korist; če bi ravnali drugače, bi seveda politiki izgubili verodostojnost pri svojih državljanih. Za Slovenijo je pomemben vsak meter morja, ima samo malo več kot 40 km obale. Hrvaška je iz Jugoslavije prišla s skoraj 6000 km obale (od tega je okoli 4000 otoške ipd.). Jasno je, čigav interes za ureditev meje na morju oz. za ureditev stika Slovenije z odprtim morjem (to je za Slovenijo celo ustavno vprašanje) je bil in bo vedno večji. Kopenske mejne točke so za t. i. navadne ljudi, ki živijo v negotovosti, prav tako pomembne. 

Politični subjekti se ne zavedajo dovolj odgovornosti do države in ljudi, ki bi jo morali notranje- in zunanjepolitično zastopati odgovorno ter na najvišji mogoči politični in človeški ravni, saj očitno menijo, da so del neke elite, ki lahko v mandatu, tudi če je samo štirileten, ali zaradi nekih starih oz. preteklih zaslug, delajo, kar in kakor hočejo, pogosto komunicirajo v primitivnih oblikah in se po medijih sporazumevajo hipno, arogantno, brezvestno, celo nepremišljeno, provokativno. Kot vidimo in slišimo vsak dan: številni subjekti, ki nastopajo v imenu države v javnosti, so sposobni obžalovanja vredne nizke, gostilniške, ulične, branjevske in podobne jezikovne in vsebinske razprave ter nastopanja, neredko ideološkega. In taki zaupanja nevredni subjekti že dolga leta cvetijo in odločajo v imenu vseh, na državni in meddržavni ravni. Tako ni nič čudnega, da so rezultati taki, kot so.

Hrvaška je pokazala, kako funkcionira in kakšne močne (npr. diplomatske) ter tudi podtalne sile delujejo v mednarodni in sosedski politiki, pokazala in dokazala je tudi, kako so številni pripadniki t. i. slovenske elite, domnevni strokovnjaki za državne in mednarodne zadeve, v resnici (ne)sposobni, njihove napake pa potem poskušajo rešiti drugi, a včasih škode več ni mogoče v celoti sanirati. Morda bo kdo v ljudski obliki razmišljal tako: Janez se je pri tej arbitražni zadevi še enkrat pustil diskreditirati Josipu, Josip pa je imel prav, ko mu ni zaupal, in da se je Janez v resnici samodiskreditiral. Kakor koli že, Slovenija in Hrvaška sta sosedi, obsojeni druga na drugo, in bosta še naprej morali delovati in si prizadevati za dobrososedske odnose, saj bosta drugače še naprej izgubljali na področju gospodarstva in tudi mednarodno verodostojnost. V EU redko koga briga slovensko-hrvaški mejni spor, 25 drugih držav in več kot 430 milijov ljudi v državah EU ima dovolj svojih vsakodnevnih problemov.

In kako naprej po 29. juniju 2017, da ne bo kake škode za osebe ali premoženje, novih težav, konfliktov, incidentov, nestrpnosti, razpihovanja sovraštva, nacionalističnih izpadov? Če katera koli stran v arbitražni zadevi meni, da bo po 29. 6. 2017 ena stran zmagovalka, druga pa poraženka, se moti. Z vzvišenostjo, vsiljevanjem, izigravanjem, s podcenjevanjem, sprenevedanjem, z brezkompromistnostjo ipd. bo težko priti do za obe državi sprejemljivih rešitev. Tako Slovenci kot Hrvati imamo svojo resnico, tudi popolnoma nasproten pogled na obravnavano zadevo. Ni jasno, kaj vse bo še priplavalo na morsko, kopensko ali politično površino v prihodnosti. Vsi pa lahko vidimo, kako hitro lahko zavezanosti k mirnemu reševanju sporov v duhu dobrososedskih odnosov, mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve hitro, v enem trenutku, postanejo samo še mrtva trditev oz. črka na papirju, uničen politični projekt in neuresničena želja t. i. navadnih ljudi, ki želijo samo preprosto živeti v miru in uživati življenje v tem trenutku.

Slovenska in hrvaška sosedska drama ter psihoza negotovosti se na žalost nadaljujeta, a obe državi bi morali počasi, razumno in spoštljivo, omiliti svoja diametralna stališča, ne v interesu tretjih, oddaljenega Bruslja in drugih držav EU, preprosto v svojem zgodovinskem interesu.

Pred dnevi je odjeknila udarna novica, da so na Hrvaškem pridobili zvočne posnetke, ki dokazujejo, da je bil od Slovenije imenovani član razsodišča, ki razsoja o dokončni ureditvi mejnih vprašanj med Slovenijo in Hrvaško, ujet med nedovoljenim dogovarjanjem s t. i. agentko iz Slovenije, tudi o vplivanju na druge člane razsodišča. Pravila namreč prepovedujejo take oblike komuniciranja. Od tedaj naprej se ponovno krešejo močne iskre med državama, politično ozračje pa je v obeh pregreto. Ponovno so tako na površino privreli nizki nagoni, nacionalistični, obrambni, napadalni in drugi. Zadnja leta smo že (na žalost neupravičeno) pomislili, da so nekatere zadeve preteklost. Zelo smo se motili. Posledice najnovejšega konflikta so nepredvidljive, lahko so samo slabe, prispevek k slabim sosedskim odnosom – to je mogoče z gotovostjo zapisati – pa bo velik. Škodo bosta občutili obe glavni vpleteni strani; lepo bi bilo, če bi se glede tega motil.

Glede Slovenije je treba (po do zdaj znanih podatkih) pri tej zadevi ugotoviti, da je bila s svojimi predstavniki, vpletenimi v arbitražni postopek, glede na objavljene posnetke pogovorov obeh udeležencev in odziv ministra za zunanje zadeve, vlade, državnega zbora, predsednika, tako naivno diskreditirana, da je – milo rečeno – smešno povprečnemu državljanu, kako nesposobni ljudje sedijo in sedijo na tako pomembnih stolčkih. Predsednik Republike Slovenije je slovensko in hrvaško javnost o najnovejši arbitražni problematiki s svojim mlačnim mnenjem seznanil dolgo po razkritju, ko so ga novinarji napadli vsega preznojenega in ga dobili pred mikrofone v novodobni noši, spodnji majici, na nekem travniku je namreč tedaj pomagal nekemu kmetu spravljati seno, v okviru projekta o spodbujanju drug drugega, novinarjem pa ni dal vedeti, da zdaj ni pravi čas za taka vprašanja. Jasno je tudi, kdo ima pristojnost nadzora. Slovenski zunanji minister se je npr. oglasil po dolgih urah po razkritju, bil je namreč nekje v daljnih krajih na dopustu, in npr. v svojo obrambo skomuniciral, da so po njegovem Hrvati živčni, ker da so začutili, da bo zanje razsodba slabša od pričakovanj. Predsednik vlade je – če sem si dobro zapomnil – v svojo obrambo sporočil, da ni bil seznanjen z neprimernim delovanjem razsodnika in omenjene uslužbenke ministrstva za zunanje zadeve. Glede na funkcijo, ki jo opravlja, je taka izjava za šefa vlade – milo rečeno – smešna. Ipd. Seveda pa posledice najnovejših dogodkov ne bodo nepomembne oz. smešne, v konkretni zadevi ne bo pomagalo tudi, če bo Slovenija ignorirala Hrvaško oz. se po Evropi pritoževala in iskala zaveznike.

Hrvati so torej na podlagi prisluškovanja po medijih v javnost poslali podatke o neizpodbitnem neprimernem razpravljanju Slovenke in Slovenca, strokovnjaka za mednarodno pravo, ki, lahko zapišem, na ravni najnižje gostilniške, ulične, branjevske in podobne jezikovne in vsebinske razprave po domače, kot ob narezku, litru vina in slatini, obravnavata zelo resno in zahtevno tematiko, ki je za državo izjemnega pomena. Naši južni sosedje so tako lahko na svoje veliko veselje, v popolnem političnem in nacionalnem poenotenju za svoje namene lepo v miru pripravili teren, priložnost zagrabili in slovenske politike ter pristojne udeležence stoodstotno presenetili, šibke in nepripravljene. Sporočili so, da je zanje ta arbitražna zgodba zaključena, postopek pa nepovratno kompromitiran. Slovenski politični predstavniki in tudi mednarodni pravniki se tako zdaj večinoma lahko sklicujejo na nesprejemljivost (tudi protizakonitost) prisluškovanja, izkoriščanje prisluhov tuje obveščevalne službe za politične cilje, in glasno opozarjajo na jasne določbe o arbitraži, ki pravijo, da se v pravnem smislu (torej po določbah, ki urejajo delovanje razsodišča) slovenski razsodnik zamenja z novim, postopek določanja meje pa se nadaljuje, do dokončne razsodbe, ki bo obvezna za obe državi. 

Na žalost Slovenije je z dejanjem prej omenjenih oseb in nefunkcioniranjem njunih nadzornikov po uradni dolžnosti sklicevanje na določbe obojestranskega dogovora o arbitraži (ki je sicer zagledal luč sveta pod patronatom EU-ja, torej je politični sporazum z mednarodnopravnimi posledicami) najverjetneje tik pred ciljem obsojeno na propad. Da je zadeva še bolj absurdna za slovensko stran, najverjetneje glavna slovenska akterja v zadevi na razsodnike sploh nista imela nikakršnega vpliva, prepričani smo lahko, da nobenemu od treh arbitrov, ki so bili imenovani s seznama Evropske komisije, ni padlo na pamet, da bi se pustil kakorkoli vplivati od slovenskega (ali hrvaškega) arbitra, konec koncev bi razsodba arbitraže temeljila samo na predloženih in upoštevanih dokazih in pravnih argumentih obeh držav. V medsebojnih objavljenih pogovorih sta slovenska agentka in arbiter v tipičnem gostilniškem slogu, s pretiravanjem in površnim ter pavšalnim navajanjem po telefonu poskušala dvigniti samo svoj medsebojni status, svojo pomembnost … v tem njunem razmerju sodelovanja v tej zadevi, na kar npr. kaže že omenjena nizka jezikovna in vsebinska razprava obeh. Hrvati se s takimi in podobnimi trditvami oz. logičnimi zaključki seveda v tej zadevi ne ukvarjajo.

Spomnimo se, arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške glede ustanovitve arbitražnega sodišča o reševanju spora glede kopenske in morske meje med Slovenijo in Hrvaško sta leta 2009 podpisala zdajšnji predsednik RS, tedaj v funkciji predsednika vlade, in tedanja hrvaška predsednica vlade, in to po dolgih mučnih letih slabih sosedskih odnosov. Sledila je še ratifikacija arbitražnega sporazuma v obeh državah. Kaj je v tem primeru najpomembnejše, zdaj hitro pokažejo ekspresni odzivi s hrvaške strani, ko nekdanja hrvaška predsednica vlade (sopodpisnica) svojemu sopodpisniku oz. severnim sosedom takoj sporoči, da je z opisanim dejanjem slovenske agentke in arbitra sporazum mrtev, pisana druščina hrvaških političnih predstavnikov pa javnosti v obeh državah kot po tekočem traku sporoča, da jim neki skorumpiranci želijo vzeti Savudrijsko valo. Hrvati so se – tako je videti v tem trenutku – poenotili, da je treba od sporazuma odstopiti oz. da naj se razsodišče samorazpusti, ker mu več ne zaupajo, niti ne mislijo sprejeti oz. upoštevati razsodbe takega razsodišča. Torej zaradi nedovoljene komunikacije med arbitrom iz Slovenije in omenjeno agentko. Kot je to pogosto v mednarodnih odnosih in kot vidimo po svetu, je pravo pogosto sekundarnega pomena, čisto nič Sloveniji ne pomaga, da sicer lepo in s čisto pravniško govorico in s pravnimi argumenti Vasilka Sancin pove, da je nastalo situacijo mogoče rešiti v skladu z določbami, ki urejajo arbitražni postopek. Hrvatov tako pravno mnenje in reševanje zadeve po slovenskih notah zdaj sploh ne zanima. Od zdaj naprej torej gre pri vprašanju določanja kopenske in morske meje med Slovenijo in Hrvaško ponovno za čisto politično zadevo, tudi če v Sloveniji menimo in si želimo drugače.

V Sloveniji si tako lahko glede aktualne zadeve zastavljamo številna vprašanja, več kot Hrvati. Na primer, kako je mogoče, da sta dve osebi tako naivni, malomarni, da so državni organi in politiki tako nesposobni, kje je nadzor nad delom tujih obveščevalnih služb ... Zakaj so torej Hrvati prisluškovali prej omenjenima glavnima igralcema? Zakaj gnati spor ad absurdum? Odgovor seveda poznajo samo neposredno udeleženi sami. Sam lahko samo domnevam in logično sklepam. Morda je hrvaška politika sporazum o arbitraži že pred leti podpisala s t. i. figo v žepu, saj po razkritih posnetkih Hrvaška ni pokazala nikakršne želje po sanaciji stanja oz. nadaljevanju z novimi ljudmi na slovenski strani (ne pozabimo, da je šlo tedaj za močne pritiske Slovenije in nevarnost blokade v pristopnih pogajanjih južne sosede). Hrvati so tedaj nekaj morali narediti, da je severna soseda pospravila zadržke v postopku hrvaškega približevanja članstvu v Evropski uniji. Slovenci so tako (v dobri veri in zdaj vidimo, da naivno) s sklenitvijo arbitražnega sporazuma mislili, da bo mučno poglavje v odnosih po odločitvi arbitraže tako dokončno preteklost. Ne pozabimo, da z južno sosedo po razpadu Jugoslavije nikakor ni bilo mogoče rešiti odprtih mejnih in tudi drugih perečih vprašanj ne. Hrvati so se tako najverjetneje že v prejšnjem desetletju premeteno odločili, da si bodo zaščitili hrbet, svoj nacionalni interes, in bodo v primeru kakršnih koli informacij, ki bi nakazovale, da bo Slovenija pred arbitražo uspešnejša, imeli v rokah argumente (npr. zdajšnje prisluhe), kar bo dokončno uničilo delo razsodišča oz. slovenska prizadevanja za rešitev odprtih mejnih vprašanj z arbitražo. Hrvaški neuspeh pred arbitražo torej za hrvaško politiko oz. Hrvaško morda nikoli ni bil sprejemljiv. Kakor koli obrnemo, v kruti realnosti sodobnega sveta t. i. prijateljske države, da o drugih niti ne govorimo, prisluškujejo in vohunijo vse povprek že od nekdaj (Američani npr. prisluškujejo celo svojim najboljšim zaveznikom, npr. najvišjim predstavnikom Nemčije; Nemci to vedo, a se ne zmorejo oz. ne znajo ubraniti takega »prijateljskega« delovanja). Kako delujejo na tem področju slovenske službe, je težko oceniti, to vedo morda v državnem zboru ali pa vlada, za nazaj je tako ali tako nemogoče kar koli spremeniti. Arbiter iz Slovenije in omenjena agentka, zaposlena na ministrstvu za zunanje zadeve, predsednik vlade s celotnim svojim ministrstvom za zunanje zadeve, minister za zunanje zadeve, ki bi moral v trenutku odstopiti in se umakniti iz politike za večne čase, so naivno in s slabim delom ter politično neodgovorno pokazali, kakšen je bil v tej izjemno zahtevni meddržavni zadevi način njihovega dela.

Za nevtralnega, normalnega in poučenega Evropejca, pa tudi marsikaterega Slovenca in Hrvata, je ta zgodba med Slovenijo in Hrvaško končno prignana ad absurdum. Najverjetneje v teh dneh tako mislijo tudi Gilbert Guillaume, Vaughan Lowe in Bruno Simma, ki bodo zdaj reševali arbitražo, a težko, da se v tej arbitražni zgodbi dveh majhnih prepirljivih državic še da kaj rešiti na obojestransko zadovoljstvo. Nekaj odgovorov bomo dobili ob razglasitvi arbitražne odločitve in, kot je videti, bomo za obe državi, predvsem pa državljane, sprejemljive rešitve iskali in pričakovali še v dnevih, tednih, mesecih in morda letih za tem.

Komentar prvič objavljen 25. 7. 2015.

Danes je v Evropski uniji začel veljati evropski preiskovalni nalog, ki »za pravosodne organe poenostavlja pridobivanje dokazov v drugih državah EU. Temelji na vzajemnem priznavanju, kar pomeni, da mora vsaka država EU priznati in izvesti zahtevo druge države na enak način, kot če bi obravnavala odločitev domačih organov. Pristojnim organom zlasti omogoča začasno premestitev pridržanih oseb za namene zbiranja dokazov, pregled bančnih računov in finančnih operacij osumljenih ali obtoženih oseb, tajne preiskave in prestrezanje telekomunikacij ter ukrepe za zavarovanje dokazov«, sporoča Evropska komisija.

»Evropski preiskovalni nalog vzpostavlja enoten in celovit instrument z obsežnim področjem uporabe. Za sodelujoče države članice bo zajemal celoten postopek zbiranja dokazov, od zasega dokazov do posredovanja obstoječih dokazov. Določa tudi stroge roke za zbiranje zahtevanih dokazov: države članice imajo na voljo 30 dni za odločitev, ali bodo sprejele zahtevo. V primeru sprejetja začne teči 90-dnevni rok za izvedbo zahtevanih preiskovalnih ukrepov. Vsaka zamuda se sporoči državi članici EU, ki je izdala preiskovalni nalog. Poleg tega omejuje razloge za zavrnitev takih zahtev. Organ prejemnik lahko izvršitev naloga zavrne samo v določenih okoliščinah, če je zahtevek na primer v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli države ali če škodi interesom nacionalne varnosti. Zmanjšuje tudi birokracijo z uvedbo enotnega standardnega obrazca v uradnem jeziku države izvršiteljice, ki ga uporabijo organi za zahtevo po pomoči pri pridobivanju dokazov. Prednost je tudi, da varuje temeljno pravico do obrambe, saj mora organ izdajatelj oceniti nujnost in sorazmernost zahtevanega preiskovalnega ukrepa,« še poudarja EK.

Evropski statistični urad Eurostat je objavil podatke o številu oseb, ki jim je bilo v letu 2016 dodeljen status zaščite. Podatki kažejo, da je 28 držav članic Evropske unije omenjeni status dodelilo 710.400 prosilcem za azil. V EU je tako status zaščite prejelo največ oseb iz Sirije (405.600, tj. 57 odstotkov vseh), Iraka (65.800, tj. devet odstotkov vseh) in Afganistana (61.800). Največje podeljevalke statusa zaščite v letu 2016 so bile Nemčija (445.210), Švedska (69.350) in Italija (35.450). V povprečju so države članice EU status zaščite podelile dvakrat več osebam kot v letu 2015, države pa so sprejele tudi 14.000 oseb iz držav zunaj EU, torej preseljenih oseb.

Eurostat je objavil tudi podatke (sicer zaokrožene na pet) za Slovenijo, ki je v letu 2016 ugodila 175 prošnjam za azil. Med njimi je največ državljanov Sirije (90), Iraka (30) in Eritreje (20).

Poslanke in poslanci Državnega zbora Republike Slovenije so 21. marca, na lep in topel pomladni dan, sprejeli družinski zakonik, ki je v preteklosti povzročil veliko spopadov med t. i. levo in desno politično opredelitvijo, pozicijo in opozicijo, o tematiki je bil pred petimi leti izveden tudi  referendum.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM) poudarja, da z novo ureditvijo želi bolj zaščititi otroke, odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok pa se preneša s centrov za socialno delo na slovenska okrožna sodišča. Okrožna sodišča bodo tako odločala o začasnih odredbah in ukrepih trajnejšega značaja, v rejniških in skrbniških zadevah. Tako bi naj na podlagi nove ureditve prišlo do izboljšanja pravne varnosti na področju odločanja v zakonskih in družinskih sporih ter učinkovitejšega izvajanja načela varovanja koristi otroka. Z zakonom se za mirno reševanje družinskih sporov uvaja tudi možnost mediacije v družinskih zadevah.

»Družinski zakonik pri vsakem ukrepu posebej določa, koliko časa lahko traja, določa stalno preverjanje utemeljenosti nadaljnjega izvajanja ukrepa. Uvajamo tudi tako imenovano načelo najmilejšega ukrepa, ki pomeni, da je potrebno pri odločanju o ukrepih za varstvo koristi otroka uporabiti ukrep, ki bo otroka še zaščitil in hkrati čim manj posegel v pravice staršev. Odvzem otroka staršem je tako predviden kot skrajni ukrep,« opozarja MDDSZEM.

Opredelitev pojma družine

Družina je v družinskem zakoniku določena kot življenjska skupnost otroka, ne glede na njegovo starost, z obema ali enim od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima do otroka obveznosti in pravice.

Ministrica Anja Kopač Mrak je v razpravi o družinskem zakoniku tudi poudarila: »Gre za drugi poskus modernizacije slovenske družinske zakonodaje. Prvi, pred petimi leti, je propadel zaradi referenduma, ki je bil zahtevan, ker je zakonik urejal tudi pravice istospolnih partnerjev in prepovedal fizično kaznovanje otrok. Obe takrat sporni vsebini sta danes že urejeni v drugih zakonih na skoraj enak način. Da ne bo nobenih dvomov, poudarjam to na začetku: predlog družinskega zakonika ne prinaša nobenih dodatnih pravic istospolnim parom.« 

Precej novosti v družinskem zakoniku, tudi pri sklepanju zakonske zveze

Novosti v družinskem zakoniku je še precej, npr. termin roditeljska pravica je zamenjan z izrazom starševska skrb, ki, tako MDDSZEM, bolje označuje celoto pravic in obveznosti v razmerju staršev do otrok. Po zakoniku je zdaj lahko vnaprej izražena volja staršev, kar staršem omogoča, da za primer smrti ali trajnejše nezmožnosti izvajanja starševske skrbi vnaprej izrazijo voljo, kdo naj za otroka poskrbi.  

»Na področju možnosti posvojitve na strani starih staršev smo našli rešitev, ki ohranja prednosti posvojitve, v smislu zagotavljanja trajne skrbi za otroka, in se izogne negativnim posledicam. Za otroka, ki nima živih staršev, lahko sodišče sorodniku, ki izpolnjuje pogoje za posvojitev in je pripravljen celovito prevzeti skrb za otroka, podeli starševsko skrb. Podeljeno starševsko skrb se sorodniku lahko odvzame pod enakimi pogoji kot staršu,« pravijo v MDDSZEM.

Spremembe družinski zakonik prinaša tudi pri sklepanju zakonske zveze, sklenitev je zdaj mogoča bolj po meri partnerjev: zakonsko zvezo bo seveda tudi od zdaj mogoče skleniti pred matičarjem, a od zdaj tudi brez prisotnosti prič in pooblaščenca. Novost je tudi, da si zakonca lahko po svoji presoji dogovorita svoj pogodbeni premoženjski režim, po novem pa bo tudi možnost pri sklepanju zakonske zveze zunaj uradnih prostorov, v nekaterih primerih, ki so navedeni v zakoniku, pa se bo lahko zakonska zveza razvezala tudi pred notarjem.

Vlada je podlagi Zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o tujcih in Zakona o Vladi RS drugega marca izdala odlok o ustanovitvi Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov. Urad bo v obliki vladne službe za oskrbo in integracijo migrantov opravljal naloge, določene z zakoni, ki urejajo položaj tujcev, mednarodno zaščito in začasno zaščito razseljenih oseb. Urad bo tudi usklajeval delo in naloge drugih državnih organov, nevladnih, mednarodnih ter drugih organizacij na področju oskrbe in integracije migrantov ter spremljal migrantsko problematiko in dajal pobude ter predloge za reševanje problematike s svojega delovnega področja. Urad bo vodil direktor (imenuje in razrešuje ga vlada na predlog generalnega sekretarja vlade) izhaja iz predpisa.

Po odloku bo urad prevzel naloge, ustrezne javne uslužbence, opremo, dokumentacijo in prostore s področja oskrbe in integracije migrantov prvega junija 2017.

V Sloveniji je po podatkih policije 13. marca 2017  v centru za tujce in azilnem domu (AD) ter njunih izpostavah bilo nastanjenih 252 migrantov. V azilnem domu v Ljubljani 155 oseb, v izpostavi AD na Kotnikovi v Ljubljani 56, izpostavi AD v Logatcu šest in zunaj AD 13 oseb. Razseljenih po Slovenijie je 15 oseb, v centru za tujce v Postojni pa je bilo na ta dan sedem oseb.

Predsedniške volitve v ZDA: Amerika je srečala zahodno demokracijo – United States presidential election: America has met western democracy

Komentar

Združene države Amerike so izvolile novega predsednika Donalda (Johna) Trumpa, sedemdesetletnika, ki bo od svojega predhodnika Baracka (Husseina) Obame po osmih letih bivanja v Beli hiši 20. januarja 2017 prevzel predsedniške pristojnosti in z družino bivališče v Washingtonu. Kot predsedniški sokandidat je z njim nastopil republikanski politik Michael Richard (Mike) Pence, sicer do zdaj guverner Indiane, ali ima kak skrit adut v rokavu, pa bomo še videli.

Trump je bil rojen v New Yorku 14. junija 1946 in je bil do junija 2015 (ko je objavil svoje predsedniške namere) znan predvsem kot poslovnež (je predsednik in lastnik korporacije The Trump Organization). Je lastnik finančnega megaimperija z deleži v številnih korporacijah in lastnik nepremičnin. Izkušnje si je nabiral tudi v šovbiznisu, kot televizijska osebnost s svojimi razvedrilnimi oddajami. Spremljajo ga številne afere, dal je veliko izjav, kjer se je na svoj izvirni način lotil žensk, nebelih prebivalcev ZDA ... Kot najmočnejša protikandidatka je proti Trumpu nastopila demokratka Hillary Clinton, ženska z izjemno politično kilometrino, velika medijska in javnomnenjska favoritinja letošnjih volitev in z realnimi možnostmi, da bi postala prva predsednica ZDA. Na volitvah je po zdajšnjih podatkih* prejela 47,7 odstotka vseh glasov (Trump 47,5 %), prejela je sicer večino** glasov Američanov, več kot 200.000 več od zmagovalca, a na svojo žalost in razočaranje številnih podpornikov premalo t. i. elektorskih glasov (skupaj 538, za izvolitev 270) v posameznih zveznih državah, ki v ZDA po ustavi edini štejejo. Zdaj že lahko analizira napake, ki so bile storjene v kampanji, lahko tudi obžaluje, da ni več ponudila svojemu demokratskemu protikandidatu iz faze nominacije, kajti Bernie Sanders nepotlačen in v njeni bližini bi ji z lahkoto prinesel tako želeni zgodovinski trenutek. Analitiki so se hitro lotili analiziranja tega, kaj je privedlo do volilnega presenečenja, kljub veliki in javni podpori svetovne politike (a brez Rusije, ki je odkrito simpatizirala s Trumpom), športnikov in popularnih zvezd iz šovbiznisa in filma ... je po ameriških pravilih zmagal Trump, oseba, ki je imela velike težave celo pri pridobivanju dovoljenj za glasbo, ki jo vrtijo ob prihodu na govorniški oder. Naštevajo ogromno zadev, da je Clintonova del starega političnega establišmenta, ki je več kot očitno v zahodnih demokracijah v krizi, da ji je škodila bližina moža, William Jefferson (Bill) Clinton, ki je bil od leta 1993 do 2011 predsednik ZDA, je bil zaradi svoje preteklosti kot šibka točka tarča Trumpove protikampanje, mogoče je še vedno premalo ponudila mladim, državljanom po izvoru iz Latinske Amerike in Afrike. Trump je res veliko in vse povprek obljubljal svojim volivcem, a ni se mogoče izogniti vtisu, da se je Clintonova v veliki meri premagala sama, nasprotnik je njene težave očitno znal izkoristiti, opozarjal je na skorumpirani in odtujeni establišment, a zdaj bo, še en paradoks več, tudi sam neločljivo postal del njega, okolja, ki ga je napadal ves čas kampanje. Veliko vlogo pri uspehu in neuspehu na ameriških volitvah so po oceni številnih, in temu je mogoče nedvoumno pritrditi, ponovno imeli tudi internet in družabni mediji, ki so ponovno p(d)okazali, kako nepredvidljive so lahko novodobne oz. moderne demokratične volitve v t. i. zahodnih demokracijah, o katerih več ne razpravljajo samo nekdaj zaprti in kontrolirani najmočnejši televizijski in tiskani mediji, ki so v preteklosti lahko popolnoma nadzorovali in usmerjali javno mnenje ter prali možgane volivcem. Velika šola vsem na očeh, torej tudi za politične subjekte v Evropi.

Barack Obama (na naslovnici za njim stoji Joe Biden, dozdajšnji podpredsednik ZDA) se 20. januarja 2017 poslavlja s položaja predsednika ZDA, njegov osemletni mandat bo tako lahko vrednotila tudi zgodovina z zgodovinarji.

Kot najstarejšega kadar koli izvoljenega ameriškega predsednika (star je več kot 70 let) ga v štirih letih (celo v osmih, če bo prišlo jeseni leta 2020 do reelekcije Trumpa ali pa v krajšem obdobju, če bo odstopil ali pa ga bodo v to prislilili) čakajo izpolnitve velikih in številnih, tudi kontroverznih ter konfliktnih (npr. neprehoden zid na meji z Mehiko) in revanšističnih do dela demokratskega predsednika Obame  (npr. preklic t. i. Obamacare), obljub iz predvolilne kampanje, ki naj bi po njegovem mnenju izboljšale tudi življenje Američanov, ki niso del Wall Streeta, zahteven in težko pregleden ter nepredvidljiv svet mednarodne politike in meddržavnih odnosov (npr. ZDA-Rusija-Kitajska), terorizma, vojnih spopadov in medsosedskih napetosti, velike notranjepolitične težave (soočenje z razočaranimi) s poenotenjem globoko razdeljene ameriške družbe (sicer kot povsod v novodobnem svetu), revitalizacija gospodarstva, tudi z izolacionističnimi metodami ... Seveda so eno predvolilne obljube, s trosenjem besed, kot so Vse bo lepo, ko bo predsednik Donald Trump!, politična realnost po izvolitvi pa bo nekaj povsem drugega. Ne smemo biti presenečeni, če bo po Trumpovi zgodbi veliko razočaranih in le malo zadovoljnih, zunaj ZDA pa tako ali tako, celo pri Obami, ki so ga, tudi številni Evropejci, že pred in po začetku mandata kar na podlagi poziranja in nastopaštva lepili s superlativi in z nagradami, se je v osmih letih pokazalo, da Amerika s svojim predsednikom na prvem mestu skrbi večinoma samo za svoje ameriške interese, to pa je v politiki celo logično.

Donald Trump bo do predsedniške prisege sestavljal svojo ekipo sodelavcev in pripravljal politiko, ki jo bo kot dominantna figura svetovne politike, kar je nedvomno vsak predsednik ZDA, začel izvršilno izvajati po inavguraciji v petek 20. januarja 2017. Ameriko in svet tako skupaj z nepredvidljivim Trumpom čakajo številni izzivi in zagotovo tudi pozitivna ter negativna presenečenja.

* Po podatkih s 17. 11. 2016 pa že več kot 1,3 milijona.

** Približno 2.865.000 več kot Trump (31. 12. 2016).

Komentar

Nekateri se očitno hitro spomnijo samozaščitnih ukrepov samo v primerih svojih težav (samo ko se jim težave neposredno zgrnejo na glavo na lastnih mejah, ulicah, železniških in avtobusnih postajah, avtocestah, v parkih, telovadnicah ...), tako kot zadnje dneve vidimo v Nemčiji. Nemci so namreč šele pred nekaj dnevi, in sicer šele po zgodovinskem povabilu Angele Merkel, ko je prišlo do prvega navala migrantov z Madžarske in iz Avstrije na Bavarsko, začeli javno ugotavljati, da nimajo prostora za vse, ki bi na povabilo Merklove radi živeli v Nemčiji, za vse razseljene osebe s kriznih žarišč na Bližnjem vzhodu, ekonomske migrante, ki s pomešanjem med politične in vojne begunce, brez kakršnih koli listin, potujejo čez kontinente v obljubljeno državo Nemčijo, Švedsko ... Nemčija in – kot vidimo – še veliko drugih držav so se tako šele pred kratkim začele soočati s posledicami povabila kanclerke, tj. s političnimi izjavami in z bianco povabilom Merklove, da so za številne nesrečneže po svetu v Nemčiji na stežaj odprta vrata in da bo Nemčija že poskrbela zanje. Mediji so v širni svet prenesli sporočilo, ki so ga razumeli milijoni, od Afganistana, Pakistana do Iraka, Sirije: »/.../dass Flüchtlinge in Deutschland willkommen seien, dass die Bundesrepublik keine Syrer mehr abschieben werde /.../« ipd. Nemčija pod vodstvom Angele Merkel se je tako leta 2015 spustila v politično in humanitarno težko obvladljivo situacijo z navalom več 100.000 – morda več milijonov – migrantov, ki so se s kriznih žarišč in tudi iz drugih držav na zgodovinsko vabilo na hitro in polni vsak svojega upanja odpravili v obljubljeno/-e državo/-e. Mimogrede je s svojimi izjavami nemška kanclerka porinila v popolno migrantsko krizo tudi številne druge povsem nepripravljene države – Grčijo, Makedonijo, Srbijo, Madžarsko, Hrvaško, zdaj tudi Slovenijo –, ki ji v tem trenutku v kratkem ni videti srečnega konca. Nemška kanclerka je tako povzročila ogromne težave drugim državam EU (to si upa glasno povedati čedalje več evropskih politikov in tudi državnikov), tudi tistim, katerih številni sloji prebivalstva so se v osemletni gospodarski in finančni krizi izjemno izčrpali. Ne nazadnje je veliko trpljenja in hude muke povabilo povzročilo tudi številnim migrantom, ki so vzeli izjavo Merklove za iskreno, nekateri celo za čisto zlato. Z žalostjo spremljamo podatke o številnih nesrečnih ljudeh, ki se utapljajo v Sredozemskem morju, gledamo nepregledne kolone ljudi po poljskih in drugih poteh, do konca izmučene otroke, ljudi bosih nog, invalide na vozičkih ... Res je tudi, da so med ljudmi velike razlike, številni, očitno finančno dobro stoječi migranti, se vozijo od točke do točke s taksiji in drugimi najetimi vozili, spijo v hotelih ipd. Gledamo tudi migrante s slikami Angele Merkel, pravijo ji Mama Merkel, ki jih v Nemčiji najverjetneje ne čakata samo med in mleko, temveč tudi večletno bivanje po kasarnah, azilantskih domovih, zapuščenih proizvodnih halah, poleg navdušenega sprejema pa morda tudi popolno zavračanje in sovraštvo (spomnimo se samo nočnih požigov azilantskih domov) ter po zavrnitvi prošnje za azil tudi deportacija iz Nemčije. Ne pozabimo, Merklova je pred meseci dajala tudi take izjave: »Multikulturalismus ist tot.« Vsak dan vidimo, kako hitro politiki spreminjajo svoje poglede na isto temo. In številni migranti najverjetneje ne bi nikoli šli na to pot, če bi evropska politika delovala v skladu s svojim pravnim redom in z jasno politiko do številnih kriznih žarišč. 

Številna krizna žarišča tlijo in gorijo že več desetletij, v Siriji divja vojna že več kot štiri leta, v Iraku še dlje, a se številne žrtve krutih vojn in nasilja, specifične demografske politike s posledično ekonomsko mizerijo do zdaj niso odločile za tak eksodus v Evropo. Za množični beg oz. prihod so migranti očitno potrebovali upanje, spodbudo, kar jim je z glasnim povabilom poleti 2015 izrekla Angela Merkel. Razbita je težko pridobljena krhka evropska enotnost in leta 2015 Evropa spremenjena v migrantsko krizno območje. Jasno je, da migrantske krize ne bo mogoče niti omiliti, kaj šele rešiti zdaj, ko je v Evropo s sklicevanjem na že večkrat omenjeno kanclerkino povabilo prišlo ali trka že skoraj milijon migrantov, z zapiranjem nemške meje in s post festum zniževanjem obljubljenih pravic, z ad hoc rešitvami ipd. Armada migrantov se septembra ne ustavlja, ne zanima jih nič drugega, kot preboj do ponujenega cilja, države na balkanski poti so vse po vrsti že kapitulirale pri registraciji in identificiranju migrantov ali so nemočne v kakem drugem smislu, kakršne koli pomoči EU-ja ni nikjer na vidiku, saj je EU v tem trenutku v izvršnem smislu popolnoma omrtvičen in realno je za pričakovati, da bo tak tudi ostal še en lep čas. Tisti migranti, ki so prišli, nameravajo ostati za večno, pravijo pa, da jih zanimajo samo bogate evropske države. Kaj bo z nepregledno zdajšnjo in prihodnjo množico migrantov iz Azije in Afrike in kaj z Evropsko unijo v naslednjih sivih in mrzlih mesecih, jesenskem in zimskem času, je nemogoče predvideti. V tem trenutku popolnega razpadanja in razpada različnih sistemov in vrednot je videti, da posamezne države in migranti v tej zapleteni zgodbi zdaj najbolj prisegajo na preprosti načeli Reši se, kdor se more, in Priseli se, kdor se more.

Vse skupaj je na trenutke videti nadrealno, a je popolnoma resnično v Evropi leta 2015. 

Petindvajseti maj je mednarodni dan, ki je še posebej posvečen pogrešanim otrokom. Številni otroci po svetu se namreč vsak dan s poti v šolo ali nazaj, z igrišča, s treninga, iz trgovine ... ne vrnejo domov. Veliko otrok je žrtev domačega oz. družinskega nasilja in pobegnejo od doma, številni pa so tudi žrtve različnih degenerirancev človeštva, npr. pedofilov, ali se jih polastijo organizirane kriminalne združbe, ki otroke, deklice in fantke, prisilijo v prostitucijo, pornografijo ali kako drugo obliko novodobnega suženjstva, spolnega ali drugačnega, tudi v Evropski uniji. Kako hitro najti pogrešane otroke in jih ponovno vrniti v ustrezno in varno domače okolje, je vprašanje, na katerega je težko enoznačno in preprosto odgovoriti.

V Evropi deluje mreža Missing Children Europe, ki je evropska organizacija za pogrešane in spolno zlorabljene otroke, v katero je trenutno združenih 30 nevladnih organizacij v več kot 20 državah. Na svoji spletni strani so zapisali, da v EU vsaki dve minuti nekdo prijavi pogrešano osebo, 25 odstotkov primerov je čezmejnih, torej reševanje zahteva tudi meddržavno sodelovanje pristojnih ustanov za reševanje te izjemno hude problematike. V EU vsako leto prijavijo približno 250.000 pogrešanih otrok, po podatkih Missing Children Europe samo 67 odstotkov najdejo v istem letu, 33 odstotkov pa jih ostane še naprej pogrešanih.116 000 – enotna evropska telefonska številka za pogrešane otroke

Mednarodni center za pogrešane in izkoriščane otroke (ICMEC, International Centre of Missing & Exploited Children) je o razglasitvi 25. maja za mednarodni dan pogrešanih otrok zapisal, da je ameriški predsednik Ronald Reagan 25. maja 1983 s tem posebnim dnem najprej v ZDA spomnil na usodo šestletnega Etana Patza, ki se 25. maja 1979 v New Yorku ni vrnil domov, na poti v šolo je namreč izginil neznano kam in je od takrat pogrešan. Slika newyorškega fantka Etana je tako postala simbol svetovnega gibanja, ki si prizadeva za najdenje pogrešanih otrok, torej ne samo v ZDA. V Nemčiji na ta dan opozarjajo tudi na svojo organizacijo za pogrešane otroke s sedežem v Hamburgu Initiative Vermisste Kinder, ki so jo ustanovili leta 1997 po razkritju grozovitih dejanj zloglasnega belgijskega pedofila in morilca; Marc Dutroux je v zadnjem desetletju 20. stol. v ujetništvu več let zadrževal in zlorabljal ter tudi ubil več deklic, katerih dokončno število morda nikoli ne bo znano. V Nemčiji so prvega aprila 2015 beležili kar 620 pogrešanih otrok in 2654 mladostnikov.

V EU je Evropska komisija rezervirala telefonsko številko 116 000 kot enotno evropsko telefonsko številko za pogrešane otroke. Številka 116 000 je v tem trenutku dejavna v 27 od 28 držav članic EU, torej tudi v Sloveniji, pa tudi v Srbiji in Albaniji. Na številko 116 000 so v EU v letu 2014 prejeli 268.309 klicev.

Policija v Sloveniji tekoče na svoji spletni strani in v medijih objavlja »osnovne podatke, okoliščine izginotja in fotografije pogrešanih oseb (s soglasjem svojcev pogrešanih oseb, če izginotje ni povezano s sumom kaznivega dejanja)«, na seznamu pogrešanih oseb pa so tiste, ki so iz kakršnih koli razlogov odsotne iz domačega okolja, o čemer je policija obveščena oziroma to sama ugotovi.

 

Op.: Sporočilo za medije Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 23. 4. 2015, tri odločbe ustavnega sodšča in pritrdilni ločeni mnenji ustavne sodnice Jadranke Sovdat in ustavnega sodnika Mitje Deisingerja lahko najdete na koncu članka.

KOMENTAR

Odvisno ali neodvisno slovensko sodstvo, dopustnost ali nedopustnost komentiranja sodb ...

V zadnjem času se ponovno veliko govori in piše o sodstvu (predvsem o kazenskem) v Republiki Sloveniji, o njegovi vlogi, odločitvah, (ne)odvisnosti ... Razlog vznemirjenja so odmevni kazenski primeri, ki še posebej opozarjajo na izjemno pomembnost dela kazenskega sodstva ter njegovo krhko in občutljivo vlogo v družbi. Ni treba posebej poudarjati številnih ustavnih določb, ki se nanašajo na delo sodišč in sodnikov (da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani so na ustavo in zakon; da sta v Sloveniji vsem zagotovljena sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve …), in določb v drugih predpisih. Številni sodniki na vseh stopnjah sodstva s svojim delom dokazujejo osebno pokončnost in zavezanost pravičnosti in pravu, ni dvoma, da so vredni popolnega zaupanja ljudstva, v imenu katerega razsojajo. Splošno znano pa je tudi, da črke na papirju nikjer na svetu – in tako tudi v Sloveniji – še ne pomenijo, da so vsi predpisi (npr. tudi kazenski procesni in materialni) vedno in povsod pravilno udejanjeni tudi v praksi okrajnih, okrožnih in pritožbenih sodišč, kar s svojimi odločitvami dokazujeta tudi Vrhovno sodišče RS in Ustavno sodišče RS.

V medijih in javnosti torej zelo odmevajo t. i. razvpiti kazenski postopki oz. kazenske zadeve, ki zaradi vključenih oseb najbolj vznemirjajo in tudi polarizirajo državljane (po navadi tudi strokovno javnost, seveda le tisto, ki se oglasi v razpravo in upa javno izraziti svoje mnenje). Slišijo se odzivi, dajejo se izjave …, oglašajo pa se tudi neki glasovi, da pravnomočnih sodb ni dopustno komentirati … Nekateri očitno še menijo, da so v Sloveniji vse osebe per se, že s tem, da so bile izvoljene v sodniško funkcijo s trajnim mandatom, zaradi enega sklepa o izvolitvi čez noč iz navadnega državljana (pravnika) takoj ali čez nekaj let brez izjeme postale vrhunske sodniške, pravniške, moralne, strokovne avtoritete ..., osebe, ki neodvisno in nepristransko same po sebi vsem v skladu z ustavo in zakoni do svoje upokojitve garantirajo pravice in skrbijo za temeljne vrednote v pravni državi, medijem in npr. tudi obsojencem njihovega dela, odločb … pa ni dovoljeno komentirati oz. ocenjevati, saj je to potem lahko označeno za napad na avtoriteto posameznega sodnika in sodstva ipd.

Na srečo velja tudi v tej državi svoboda govora, ki v demokratični družbi pomeni tudi, da je kazenske sodbe in druge odločbe sodišč dopustno in jih je pomembno komentirati (seveda na način, ki hkrati ne zmanjšuje verodostojnosti in ugleda vseh sodišč ali celotnega slovenskega sodstva ali vseh sodnikov), tako je seveda tudi že zdavnaj uveljavljeno stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Nikjer namreč ne piše, da se na evropskih oz. slovenskih sodiščih na prvi in pritožbeni stopnji v posamezni zadevi in zato, ker je v predpisih nekaj lepo napisano (npr., da sta pravica in dolžnost vsakega sodnika, da odloča neodvisno, skladno z ustavo in zakonom ter po lastni vesti), ne morejo zgoditi kršitve procesnega ali materialnega prava (določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, kršitve kazenskega zakonika itn.), to je ne nazadnje upošteval tudi zakonodajalec, ki je tudi v Sloveniji predvidel možnost vložitve izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne odločbe ter tudi ustavno pritožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbo je mogoče seveda vložiti tudi pri ESČP, ko so izčrpana vsa notranja pravna sredstva, če oseba meni, da je žrtev kršitev pravic iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki med drugim varuje pravico do poštenega sojenja v kazenskih in civilnih zadevah, pravico do učinkovitega pravnega sredstva ...

Jasno je, da bo na ugled slovenskega kazenskega sodstva oz. celotnega sodstva (torej v obliki t. i. kolateralne škode) lahko zelo vplivala odločitev Vrhovnega sodišča RS v t. i. zadevi Patria (če bodo posamezniki z morebitnimi izrednimi pravnimi sredstvi uspešni) oz. tudi Ustavnega sodišča RS (v primeru uspešne ustavne pritožbe zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin), torej v zadevi, ki je vzpodbudila tudi Sodni svet ter predsednice in predsednike sodišč, da so na javnost naslovili dve sporočili.

Sodni svet se je tako v svojem sporočilu za medije 30. aprila odzval na izjavo Janeza Janše, ki jo je izrekel na novinarski konferenci dan prej. Na očitke (tudi o politični motiviranosti delovanja v sodstvu) so se 5. maja odzvali tudi predsednice in predsedniki slovenskih sodišč, ki so na svojem posvetu v Ljubljani sprejeli skupno izjavo, v kateri so odločno zavrnili očitke o kakršnikoli politični motiviranosti delovanja ter podprli pravico in dolžnost vsakega sodnika, da odloča neodvisno, skladno z ustavo in zakonom ter po lastni vesti. Obe sporočili objavljamo nelektorirani (z vsemi jezikovnimi napakami) in v celoti.

Sporočilo sodnega sveta z dne 30. 4. 2014, v katerem se je odzval na izjavo Janeza Janše na novinarski konferenci dne 29. 4. 2014

V srednjem veku je sodna funkcija pripadala kralju, ta pa jo je lahko prenesel na sodnika. Sodnika je sam imenoval in ga odpoklical in sodnik je odločal po njegovih navodilih. Kralj je nato sodno funkcijo prenesel na fevdalce, ki je niso več opravljali kot »kraljevi delegati«, ampak so jo izvrševali kot osebno pravico. Postopno je prišlo do spoznanja, da mora biti posamezniku zagotovljeno pošteno in nepristransko sojenje in da je to mogoče le, če mu sodi neodvisen sodnik. Zato so sodnike začeli izbirati med tujci, ki niso bili podvrženi lokalnim vplivom. Tako so se postopoma uveljavili profesionalni sodniki, ki niso bili več pod neposredno oblastjo kralja.

Pravila, ki zagotavljajo neodvisnost sodstva, nikakor niso namenjena temu, da bi varovala nedotakljivost sodnikov, ampak so namenjena zaščiti državljanov pred zlorabo državne oblasti. V ta namen je Charles de Montesquieu razvil nauk o delitvi oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno in le v državah, v katerih je uveljavljeno to načelo, je sodstvo resnično neodvisno. To načelo temelji na izhodišču, da morajo biti te tri funkcije porazdeljene med različne, medsebojno neodvisne državne organe, ustavna ureditev pa mora biti taka, da ena oblast ustavlja drugo. To načelo je kot temeljno načelo demokratične pravne države umeščeno tudi v 3. člen Ustave Republike Slovenije. Zakonodajno funkcijo, sprejemanje zakonov tako v sistemu parlamentarne demokracije opravlja parlament, vlada in upravni organi skrbijo za izvrševanje zakonov, sodstvo pa rešuje spore v zvezi s kršitvami pravnih aktov in izvaja ustavnosodno kontrolo.

Podrobnejši sistem delitve oblasti je razviden iz analize medsebojnega in vzajemnega učinkovanja različnih ustavnih določb, ki temeljno ustavno načelo o delitvi oblasti razčlenjujejo bolj natančno. Te določbe morajo biti takšne, da zagotavljajo mehanizem medsebojnega nadzora in omejevanja. Z organizacijskega vidika to pomeni, da praviloma nosilci posameznih vej oblasti ne postavljajo sami sebe, ampak jih na funkcijo postavlja neposredno (poslance z volitvami na primer) ali posredno ljudstvo (tako, da v postopku postavljanja na oblast s takšnimi in drugačnimi pristojnostmi sodelujejo predstavniki drugih vej oblasti).

Zato je zelo pomemben vidik neodvisnosti sodstva prav to, kdo imenuje in razrešuje sodnike in predsednike sodišč. Tu gre vselej za iskanje občutljivega ravnovesja med zagotavljanjem nujnega nadzora nad delom sodstva s strani drugih dveh vej oblasti in preprečevanjem nedopustnega vplivanja drugih dveh vej oblasti na delo sodnikov in na njihove odločitve. Država in funkcionarji drugih dveh vej oblasti so namreč zelo pogosto stranke v sodnih postopkih. Sodniki na primer odločajo o odškodninski odgovornosti države zaradi nezakonitega ravnanja državnih organov proti posameznikom, o kazenski odgovornosti članov vlade in parlamenta, o kršitvah pravic iz delovnih razmerij proti državi kot delodajalcu. Pravica vsakega državljana je, da v teh sporih odloča neodvisen sodnik. Neodvisen pa je sodnik takrat, ko odloča tako kot misli, da je prav in v skladu z zakonom in ne tako, da bo ustregel določeni politični eliti, ker se bo bal, da bo ta čez leto ali dve odločala o njegovem imenovanju, napredovanju, plači ali razrešitvi.

Ustavno sodišče RS je v eni od svojih odločb poudarilo, da je konkretna izvedba načela medsebojnega nadzora in omejevanja posameznih vej oblasti v vsaki posamezni državi tako različno izpeljana, da o takšnih vprašanjih, kot je ureditev imenovanja sodnikov ali predsednikov sodišč, ni mogoče določiti splošnega pravila. Vzpostavitev demokratične pravne države je namreč celo bolj odvisna od zgodovinskega razvoja in politične kulture kot pa od ustavnopravne in zakonske ureditve. Povedano drugače: če je politična kultura na zelo visokem nivoju, je potreba po zagotavljanju ustreznih varovalk v ustavi in zakonu za neodvisnost sodstva majhna. Če pa je politična kultura na nizkem nivoju, morajo biti varovalke za neodvisnost sodstva toliko močnejše.

Pozivi predsednika SDS Janeza Janše k nespoštovanju sodišča in o nujnosti lustracije slovenskih sodnikov, ki jih je izrekel ob odločitvi višjega sodišča, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje, kažejo, da je treba ohraniti ali celo okrepiti ustavne in zakonske varovalke neodvisnosti sodstva. Sodniki pa lahko moralno moč in integriteto slovenskega sodstva najbolj zavarujejo tako, da kljubujejo pritiskom nosilcev političnega odločanja in medijev in pri odločanju v vsakem posameznem primeru ohranijo osebno pokončnost in zavezanost pravičnosti in pravu.

Izjava predsednic in predsednikov slovenskih sodišč z dne 5. 5. 2014 z odzivom tudi na očitke o politični motiviranosti delovanja sodnikov

Delovanje slovenskih sodišč in sodstva kot celote se v zadnjih letih občutno izboljšuje, kar ugotavljata tako domača kot tudi tuja strokovna javnost. Stanje, v katerem se je v preteklosti znašel sodni sistem, je posledica vrste dejavnikov, predvsem pa slabo premišljene reforme sodnega sistema leta 1994.

Odgovornosti za odločitve drugih dveh vej oblasti ter njihove sistemske posledice sodstvo ne more sprejemati. Sodstvo je odgovornost za razloge za slabosti v delovanju na svoji strani že večkrat priznalo in se že pred leti lotilo njihovega sistematičnega odpravljanja. Izrazito pozitivni trendi delovanja sodnega sistema ne bi bili mogoči brez pravilne opredelitve razlogov za stanje ter sprejema učinkovitih ukrepov za celostno in dolgoročno krepitev kakovostnega delovanja. Temeljne vrednote slovenskega sodstva so neodvisnost in nepristranskost, odgovornost, integriteta in poštenost, sojenje v optimalnem in predvidljivem času ter zagotavljanje kakovostne storitve za stranke v sodnih postopkih. Glavna merila uspešnega sodišča in sodnika so postopkovna pravičnost, kakovost sodne odločbe ter sojenje v optimalnem in predvidljivem času.

Tudi sodstvo ugotavlja nizko stopnjo zaupanja, ki ga uživa v javnosti. Ob tem pa ne more spregledati dejstva, da je sodstvo najvišjo stopnjo zaupanja uživalo okoli leta 2000. Gre za obdobje, v katerem je nastalo največ sodnih zaostankov, zastaralo največ zadev, sodni postopki so bili najdaljši, delovanje sodnega sistema pa najslabše. Sodstvo sistematično dela na notranjih dejavnikih, povprečni časi odločanja, ki so vplivali tudi na nastanek zaostankov v preteklosti in na odnos političnih vej do sodstva, pa so v zadnjih letih najkrajši v zgodovini ter se še skrajšujejo.

Ne glede na siceršnji trud in delovanje, so poleg notranjih dejavnikov za zaupanje javnosti izrazito pomembni tudi zunanji dejavniki, vključno z obravnavo sodstva v javnosti. Sodišča po naravi stvari odločajo o spornih vprašanjih, pri čemer sprejemajo tudi odločitve, s katerimi vsaj ena od strank v postopku ni zadovoljna. Odločitve, ki jih sprejemajo glede na svojo ustavno vlogo v družbi, so lahko moteče za različne deležnike ali pa celo v nasprotju z večinskim mnenjem.

Zlasti v primerih, kjer so udeležene družbeno vplivne osebe, pogosto prihaja do neodmerjenih reakcij, ki merijo na izpodbijanje verodostojnosti tako posamezne odločitve kot tudi sodstva kot celote. Z vidika osebne prizadetosti obravnavanega ali obsojenega posameznika so takšne izjave morda lahko razumljive. Pomembno težo pa jim daje družbeno politična vloga posameznika v družbi in odmev takšnih besed na najširši ravni. Ravno takšni odzivi uživajo visoko pozornost javnosti ter pomembno vplivajo na splošno zaupanje, kot tudi ravnanje drugih posameznikov v njihovih sodnih postopkih, ne glede na siceršnje splošno delovanje sodišč. Na najširši ravni lahko vodijo tudi do nadaljnjih slabo premišljenih zakonskih in sistemskih rešitev, ki bi zaradi zasledovanja partikularnih interesov utegnile v prihodnosti ponovno negativno vplivati na delovanje sodnega sistema in posledično pravne države kot celote.

Sodstvo se ne more in se ne bo spuščalo na raven političnega diskurza. Merilo kakovosti odločitve v konkretni zadevi ne sme biti zadovoljstvo posameznika z njenim izidom. Pravilnost in zakonitost vsake posamezne sodne odločbe je mogoče preizkusiti le v postopku s pravnimi sredstvi, saj jih sodstvo ne more niti komentirati niti obravnavati izven zakonsko določenega postopka.

Kot sta poudarila Evropsko sodišče za človekove pravice in Ustavno sodišče Republike Slovenije, je kritiko konkretne sodne odločbe ali postopanja sodišča vedno mogoče podati na način, ki hkrati ne zmanjšuje ugleda sodišča ali celotnega sodstva. S slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter s posplošenimi, z vidika obrambe pravic v konkretni zadevi pa tudi nepotrebnimi, napadi na delo sodišča ali osebno na konkretnega sodnika, se vnaša vzdušje vzpostavljanja nezaupanja v delo sodišč. Upoštevati je treba posebno vlogo sodstva v družbi, ki mora, kot garant pravice, temeljne vrednote v pravni državi, uživati zaupanje javnosti, če naj bo uspešno pri svoji nalogi. Vprašanje avtoritete sodišča se nanaša na zavest, da so sodišča tisti forum, ki je namenjen reševanju sporov oziroma za odločanje o krivdi ali nedolžnosti, pri čemer je pomembno, da ima javnost v veliki meri zaupanje v sposobnost sodstva, da to funkcijo izpolni.

Predsedniki slovenskih sodišč odločno zavračamo očitke o kakršnikoli politični motiviranosti svojega delovanja ter podpiramo pravico in dolžnost vsakega sodnika, da odloča neodvisno, skladno z Ustavo in zakonom ter po lastni vesti.

Soglašamo s stališčem Sodnega sveta, da lahko sodniki moralno moč in integriteto slovenskega sodstva najbolj zavarujejo tako, da kljubujejo pritiskom nosilcev političnega odločanja in medijev in pri odločanju v vsakem posameznem primeru ohranijo osebno pokončnost in zavezanost pravičnosti in pravu.

Pogoj za takšno delo sta dejanska neodvisnost sodnika ter odgovoren odnos ključnih družbenih deležnikov v njihovem javnem delovanju. Pri svojem delu se bomo še naprej zavzemali za nadaljnje delovanje sodišč skladno z Ustavo in zakonodajo Republike Slovenije ter z izraženimi temeljnimi vrednotami in merili sodstva.

Tiskovno sporočilo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 23. 4. 2015, tri odločbe in pritrdilni ločeni mnenji ustavne sodnice Jadranke Sovdat in ustavnega sodnika Mitje Deisingerja

Z odločbami št. Up-879/14, Up-883/14 in Up-889/14, vse z dne 20. 4. 2015, je Ustavno sodišče RS odločilo, da se sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Ips 2457/2010 z dne 1. 10. 2014, Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 2457/2010 z dne 21. 3. 2014 in Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 2457/2010 z dne 5. 6. 2013 razveljavijo in se zadeve dodelijo drugemu sodniku Okrajnega sodišča v Ljubljani v novo odločanje.

S klikom povezave lahko datoteke prenesete v svoj računalnik.

Računsko sodišče Republike Slovenije je pregledalo pravilnost poslovanja Upravnega sodišča Republike Slovenije v letu 2013 in na začetku letošnje pomladi objavilo revizijsko poročilo. Državni revizorji so slovenskemu upravnemu sodišču izrekli mnenje s pridržkom, ker so glede pravilnosti poslovanja v letu 2013 ugotovili, da je upravno sodišče, ki po zakonu o upravnem sporu odloča v upravnem sporu na prvi stopnji, v več primerih poslovalo v neskladju s predpisi.

Porabili proračunska sredstva, čeprav za to niso bili izpolnjeni vsi s predpisi določeni pogoji

Po oceni računskega sodišča je Upravno sodišče RS zaposlenim »previsoko obračunalo in izplačalo stroške prevoza na delo in z dela ter ni poračunalo previsoko izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela; porabilo je proračunska sredstva, čeprav za to niso bili izpolnjeni vsi z zakonom in drugimi predpisi določeni pogoji, ter za namene, ki niso nujni za delovanje; prevzelo je obveznosti za obdobje, za katero še ni bil sprejet proračun, in prevzelo je obveznosti brez sklenjene pisne pogodbe; izvedlo je izplačilo že pred dobavo blaga; ni preverilo pravne podlage in višine obveznosti za izplačilo; sklenilo je pogodbe brez izvedenega postopka oddaje javnega naročila; ni vzpostavilo ustreznega sistema kontrol nad spremljanjem in poročanjem o sodnih taksah, ki jih stranke osebno vplačujejo na sodišču; prepozno je izplačalo nagrado in povračila stroškov tolmačem; ni oddalo javnega naročila ponudniku, ki je predložil najugodnejšo ponudbo na podlagi merila za izbor iz določb okvirnega sporazuma; ni izvajalo pogojev za pravočasnost postopkovnih dejanj in načina izvajanja zadev sodne uprave ni uskladilo z določbami Zakona o sodiščih; ni evidentiralo prejetih sredstev in izplačila v glavni knjigi,« še izhaja iz revizijskega poročila.

Računsko sodišče je ugotovilo tudi kršitev notranjih aktov. Upravno sodišče RS je tako svojim zaposlenim tudi za zasebna potovanja izdajalo potne naloge za službena potovanja, revizorji so ugotovili tudi, da je nepravilno poslovalo tudi z gotovinskimi sredstvi.