Katalonija je lep primer rotacije novodobne Evrope v smer težke kontrole politične in družbene situacije nezadovoljnih državljanov, ki je komplicirano nepredvidljiva. Položaj, če pogledamo posnetke, že deloma spominja na predrazpadno obdobje Jugoslavije v 90. letih prejšnjega stoletja, v katerem je med najmočnejšimi argumenti bila omenjena pravica do samoodločbe, sledili so si protesti zagovornikov in nasprotnikov v centru državne oblasti s konfliktnimi sporočili in z grožnjami, kar vse bi moglo biti zaskrbljujoče za širšo evropsko skupnost. A mednarodna skupnost, tudi evropska, je na tem področju še posebej rezervirana, do osamosvojitve in suverenosti oz. dogovora je tako tudi v Evropi po navadi dolga pot. Dejstvo je, da številni Katalonci več niso zadovoljni samo s kulturno, stanovanjsko in turistično avtonomijo, dejstvo je tudi, da centralna španska oblast ne bo popustila separatističnim prizadevanjem in privolila v razpad ustavne monarhije oz. države, med drugim bi, tega se seveda v Madridu zavedajo, popuščanje Kataloncem lahko pripeljalo do dodatnih političnih zahtev drugih.
Pred letom, prvega oktobra 2017, so v Kataloniji izvedli referendum (špansko ustavno sodišče ga je prepovedalo, razglasilo za protiustavnega) za vzpostavitev neodvisne in samostojne Katalonije (v njej po nekaterih podatkih živi okoli 7,5 milijona prebivalcev, tj. okoli 16 odstotkov vsega prebivalstva v Španiji). Rezultati so omogočili, da so v regionalnem katalonskem parlamentu izglasovali svojo samostojno republiko. Španska vlada napovedano ni priznala rezultatov, s sklicevanjem na špansko ustavo je zamenjala katalonsko vlado oz. avtonomno oblast in sama prevzela upravljanje tega avtonomnega dela Španije.
V priporu je končalo več vodilnih separatističnih katalonskih politikov, ki čakajo na sojenje, Carles Puigdemont pa je prostovoljno odšel v eksil. Centralna španska oblast je za njim razpisala t. i. mednarodno tiralico. Kot kaže, bo Puigdemont v tujini tudi ostal, ker bi ga v Španiji pričakala zaporniška obleka s široko obtožnico, s katero se ne želi ukvarjati.
Dejstvo je, da prizadevanjem večine za samostojnost nasproti stoji približno podobna množica nasprotnikov katalonske neodvisnosti. Protesti več sto tisoč državljanov, opremljenih z zastavami in s sporočili, se tako vrstijo iz obeh smeri, Evropska unija, katere polnopravna članica je seveda Španija (in ne Katalonija), s svojo znano neodločnostjo pri težkih temah pasivno opazuje, vsaj tako je videti. Rešitve v kratkem ni mogoče pričakovati, nasprotno, v bližnji prihodnosti oz. prihodnjih letih bo najverjetneje prišlo do zaostrovanja situacije, saj, take so napovedi, nihče ne bo popustil v svojih stališčih, ki so popolnoma nasprotna. Tudi spopadi oz. konflikti s policijskimi kordoni so tako v Barceloni oz. Španiji neizogibni, kot nazorno kažejo tudi zadnje fotografije iz Barcelone.