Pred osemdesetimi leti, 27. januarja 1945, so sovjetske enote (t. i. Rdeče armade) osvobodile eno izmed najhujših in največjih nacističnih taborišč smrti Auschwitz – Birkenau (Oswiecim – poljsko Oświęcim – na Poljskem), ki leži približno 60 km zahodneje od Krakova. V tej sramoti človeštva in predvsem evropske civilizacije okoli sredine 20. stoletja so po ocenah zgodovinarjev v manj kot petih letih ubili več kot 1,1 milijona oseb.
Milijoni otrok, žensk in moških iz skoraj vse okupirane Evrope so bili v obdobju druge svetovne vojne prepeljani v koncentracijska, delovna in uničevalna taborišča, imenovana tudi taborišča smrti, iz katerih so se rešili le redki. Svetovne velesile so pred in med obdobjem druge svetovne vojne le pasivno, nemo in nezainteresirano spremljale nacistično politiko, temelječo na ideologiji sovraštva nacistov, fašistov in njihovih številnih zaveznikov iz posameznih držav. Nacisti in njihovi zavezniki so tako med izvrševanjem svoje uničevalne politike v taborišča smrti prepeljali skoraj eno tretjino judovskega prebivalstva ter pripadnike številnih drugih narodov in manjšin, v taboriščih smrti so umrli tudi številni Slovenci, tudi okoli 300 pripadnikov judovske skupnosti iz Prekmurja. Tedanje velesile, na primer z bombardiranjem železniških prog ali mostov, niso niti poskušale ustaviti vlakov, ki so vozili ljudi v taborišča smrti.
Visoki komisar ZN za človekove pravice Navi Pillay je ob mednarodnem dnevu v spomin na žrtve holokavsta leta 2011 poudaril: »Ta dan je spomin o preteklosti, vendar pa gre tudi za zdajšnje in prihodnje izzive. Grožnja genocida še vedno ostaja. Je zadnji in najgrozljivejši izraz nestrpnosti, ksenofobije in rasizma – in cinične politike, ki skuša izkoristiti najtemnejše plati človeške narave. Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta je opozorilo, da je treba v prihodnosti ukrepati odločno ob prvih znakih, ko se ozračje za genocid začenja šele razvijati.«
Nad vhodom v taborišče Auschwitz je visel cinični napis »Arbeit macht frei« (v prev. delo osvobaja). Napis je v spomin in opomin tam še danes. (foto: Getty Images/Guliver Image)
Radikalni klerikalizem, antisemitizem, fanatizem in različne oblike izjemno agresivnih oblik nestrpnosti pa lahko spremljamo še v tem tisočletju, tudi danes, dnevno, tako po Evropi kot tudi na Bližnjem vzhodu, v Aziji, Afriki, Južni in Srednji Ameriki … Še pred nekaj leti, torej v 90. letih prejšnjega stoletja, smo lahko tudi v Sloveniji gledali in doživljali genocid, vojne zločine in zločine proti človeštvu na Balkanu, skoraj pred svojimi vrati in okni. Dostojanstvo in univerzalne človekove pravice in temeljne svoboščine vseh ljudi so prepogosto še dandanes le mrtve črke na papirju, nespoštovanje človekovih pravic pa vsakdanja praksa v nedemokratičnih državah oz. na kriznih žariščih. Mednarodni dan v spomin na žrtve holokavsta je torej treba razumeti v širokem smislu, ne samo kot dan spomina na množično uničenje rodu oz. spomina na grozote v obdobju druge svetovne vojne.
Foto: Getty Images/Guliver Image
Leta 2010 je bil mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta posvečen 65. obletnici osvoboditve nacističnega taborišča Oświęcim (nem. Auschwitz). V tem zloglasnem taborišču, tudi simbolu holokavsta, je en narod drugemu oz. drugim prizadejal eno izmed najmnožičnejših trpljenj v človeški zgodovini. Večina žrtev holokavsta je bila Judov, otrok, žensk, moških, med milijoni žrtev pa so bile tudi osebe številnih drugih evropskih narodov. Največ taboriščnikov je bilo od leta 1940 do 1945 pripeljanih z Madžarskega in s Poljskega, veliko tudi iz Francije, z Nizozemskega, s Češkega in Slovaškega, iz Jugoslavije (med njimi so v taboriščih bili zaprti tudi številni Slovenci, v Auschwitzu več kot 2300, popisi vseh žrtev 2. sv. vojne še danes niso dokončani), Litve, Estonije pa tudi iz Nemčije, Avstrije, Italije, Grčije ..., le redki so preživeli.
Posodobljeno 27. 1. 2025, prva objava 26. 1. 2019.