Številne študentke in študenti se iz leta v leto soočajo s problemom imenovanim študentska soba oz. bivanje v času študija zunaj kraja stalnega prebivališča. Znano je, da študentskih postelj primanjkuje po vsej državi že desetletja, kakršnih koli, da ne omenjam človeka vrednih v tem desetletju. Mirno lahko zapišem, da na državni ravni temu perečemu problemu pristojni ne posvečajo dovolj pozornosti, ker, med drugim, tega problema ne občutijo osebe in starši s stalnim prebivališčem v ali v bližini privilegiranih univerzitetnih mest, kot sta Ljubljana in Maribor. Razlogov je seveda še veliko več, objektivnih, sistemskih in drugih.

K prej omenjenim problemom omenjenega šolajočega se prebivalstva te države pa v veliki meri spadajo tudi štipendije. Splošno znano je dejstvo, da so pogoji za pridobitev štipendij v tej državi za številne študentke in študente neizpolnljivi, razpisi pa razpisani, tako da bi čim večje breme ostalo staršem in preostalim družinskim sofinancerjem mladega človeka, kot kaže praksa. Tako je Statistični urad Republike Slovenije (Surs) objavil, po moji oceni, porazne statistične podatke o prejemnikih štipendij med študenti v letu 2010. V Sursu so tako ugotovili, da je konec leta 2010 bilo v državi 107.134 vpisanih študentov, med njimi pa je prejemalo štipendijo samo 27.895 oseb, tj. samo vsak četrti študent oz. študentka.

»Tudi v 2010 je bilo tako kot prejšnja leta podeljenih največ državnih štipendij, sledile so jim Zoisove in kadrovske štipendije, delež preostalih vrst štipendij je bil zanemarljiv. /.../ Prejemnikov Zoisovih štipendij je bilo med vsemi štipendisti 21 odstotkov. Kadrovske štipendije je prejemalo 931 manj štipendistov kot prejšnje leto, in sicer zaradi zmanjšanja števila vseh vrst kadrovskih štipendij (posredno sofinanciranih, neposredno sofinanciranih in nesofinanciranih),« so še ugotovili v Sursu. Več statističnih podatkov o prejemnikih štipendij je v tabeli.