Po opravljeni ratifikaciji je Evropska unija prvič postala pogodbenica pogodbe na področju človekovih pravic, in sicer Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. Cilj te konvencije je invalidom omogočiti uživanje enakih pravic, kot jih lahko vsi drugi, torej neinvalidi. To je tudi prva celovita pogodba o človekovih pravicah, ki jo je ratificiral EU. Podpisalo jo je vseh 27 držav članic EU, ratificiralo pa do zdaj 16 (ratifikacija v tem primeru pomeni deponiranje instrumenta o ratifikaciji pri generalnem sekretarju Združenih narodov).

Konvencija določa minimalne standarde za zaščito civilnih, političnih, družbenih in ekonomskih pravic invalidov. Konvencija odraža širšo zavezo EU, da bi za 80 milijonov invalidov, kolikor jih po ocenah živi v Evropi, v EU do leta 2020 izgradil Evropo brez ovir, kakor je navedeno v strategiji o invalidnosti Evropske komisije.  Konvencija pogodbenice zavezuje, da invalidom omogočijo uživanje popolnoma enakih pravic, kot jih lahko vsi drugi. To pomeni, da mora v okviru svojih pristojnosti EU zagotoviti, da so vsa zakonodaja, politika in programi na ravni EU skladni z določbami konvencije o pravicah invalidov. Države, ki so konvencijo ratificirale, kot na primer države članice EU, bi morale ukrepati pri dostopu do izobraževanja, zaposlovanju, prometu, infrastrukturi in zgradbah, odprti javnosti, dodeljevanju volilnih pravic, izboljšanju politične udeležbe in zagotavljanju popolne pravne sposobnosti vseh invalidov. EU je postal 97. pogodbenik te pogodbe.

Pogodbenice, ki so ratificirale to konvencijo, bodo morale o ukrepih, sprejetih za izvajanje konvencije, redno poročati Odboru ZN za pravice invalidov. Odbor, sestavljen iz neodvisnih strokovnjakov pa bo poročal o kakršnih koli pomanjkljivostih pri izvajanju konvencije in pripravil priporočila.

V EU je sprejeta evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020, ki želi invalidom omogočiti uživanje enakih pravic, kot jih lahko vsi drugi, ter odpraviti ovire, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju. Strategija seveda le dopolnjuje ukrepe držav članic, ki imajo pri politiki o invalidnosti največjo odgovornost.

Foto na naslovnici: UN Photo, John Isaac