Politika v Sloveniji!? Kaj je to, je to kaka velika znanost ali izjemna umetnost, ki jo je treba študirati na kaki univerzi in jo lahko obvladajo le izbranci, je to privilegij vodilnih strankarskih oseb ali t. i. elite te države, morda vseeno samo začasno javno delo v podeljenem mandatu? Vsakdo, ki spremlja politično dogajanje, ima seveda svoje mnenje, politični komentatorji in politični subjekti pa svoje.

Pred volitvami vedno opazim tudi take politične ideje: najprej divede, ut regnes, potem pa divide et impera, torej tako nekako, deli (npr. obljube), da boš (lahko pozneje) vladal, potem pa deli (proračunska oz. davkoplačevalska sredstva) in vladaj po svoje. Dokler bo šlo, bo šlo, če pa ne bo šlo zdaj, bo šlo kdaj drugič, bi lahko povzel nekatere slabe običaje v slovenski politiki. Poglejmo samo izbrane vladne kadre: v samo dobrih dveh letih so odstopili ali pa so bili odstopljeni Zlata Ploštajner, Henrik Gjerkeš (odstopil je sicer zaradi vožnje pod vplivom alkohola) in Duša Trobec Bučan (vsi iz famozne Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ki, kot pravijo, obrača več kot štiri milijarde t. i. evropskih sredstev), pa minister za okolje in prostor Karel Erjavec, gospodarski minister Matej Lahovnik, pa vodja kabineta predsednika vlade Simona Dimic ... Zdaj, po samo dobrih dveh letih, pa je očitno skoraj prišel čas, da bodo na vrsti še Borut Pahor in preostali člani ministrske ekipe.

Od prvega dne po vsakokratnih volitvah v Sloveniji, do prihodnjega dneva volitev, po navadi ena sama mučna agonija t. i. slovenske politične elite, pa naj je t. i. leva ali desna, srednja pa je, sicer za zdravo politično razmerje še kako nujna, tako ali tako malo prisotna. Kamor koli v vseh teh letih pogledaš po politični sceni, že zagledaš nekega dolga leta prisotnega političnega subjekta, ki večinoma pred priljubljenimi ljubljanskimi kamerami slovenski javnosti (vseevropske oz. svetovne to gotovo niti malo ne briga) po navadi v slabi knjižni slovenščini (velika pohvala redkim izjemam) zagovarja svojo politično smer in edino resnico. In v časih politične krize se pojavljajo različno zaskrbljeni obrazi, ki si ne glede na vse propadle projekte, seveda tudi precej redke uspehe, še naprej na vse mogoče načine tlakujejo politično pot. Tako je včeraj eden izstopal iz koalicije z ministri svoje stranke, sam je že bil odstavljen oz. odstopljen, pa je do zdaj vseeno nekako sodeloval v vladi s svojimi ministri in poslanci, zdaj pa več ne bo, ker ne podpira npr. pokojninske reforme in s tem več tudi ne te vlade. Drugi v tem trenutku z veliko domišljije predlaga alternativno rešitev za prekinitev vladne krize, in sicer odstope predsednikov koalicijskih strank s položajev v vladi, rekonstrukcijo vlade brez dozdajšnjih glavnih igralcev in nadaljevanje dela v poslanskih klopeh, torej iz ozadja namesto s stolčka izvršilne veje oblasti. Tretji iz opozicije predlaga izglasovanje nezaupnice vladi, razpustitev državnega zbora in predčasne volitve, češ da se bo s tem rešila politična kriza, najverjetneje z upanjem, sicer neizraženim, da bo po volitvah sam lahko ponovno mandatar … Vse to je seveda v skladu z ustavo in z zakoni. Kako je sploh v omenjenem in podobnih primerih mogoče, da v državi izgubiš volitve, potem pa z velikimi pričakovanji v zaledju, v čakalnici, čakaš na novo priložnost, da boš ponovno zasedel vodilno mesto v izvršni veji oblasti, nadaljeval svoj ideološki politični korak v smeri že zdavnaj začrtanih ciljev, ki so bili na volitvah enkrat že zavrženi. Glede na dokazano ničvreden proporcionalni volilni sistem te države, ki se je skoraj še pri vsakem mandatu vlade oz. državnega zbora pokazal za izjemno slabo rešitev, je to očitno še kako mogoče in v slovenski politiki realno zdaj in je bilo v novejši zgodovini. Kandidati, ki so v preteklosti že kandidirali ter bili del izvršilne in zakonodajne veje oblasti, bodo rekli: pa kaj boš ti pisal, kdo lahko kandidira in pozneje vodi izvršno in zakonodajno vejo oblasti, nimaš pojma o slovenskem središču politične moči, ki je seveda samo v naši in edini Ljubljani. O tem, ali bom v politiki, bodo seveda odločali izključno volivke in volivci, bodo glasno povedali ponovni kandidati. Pa se, glede na take in podobne prazne populistične in demagoške kvaziargumente, potem čudimo, da imamo številne podobne politične krize, če pa so njihovi povzročitelji iz mandata v mandat skoraj vedno eni in isti subjekti! Kje pri teh ponovnih kandidatih, članih t. i. slovenske politične elite, je kaka zdrava in visoka politična kultura, občutek za odgovornost, objektivno ali subjektivno, zavedanje, da so vsi politiki, da izvajalcev propadle politike niti ne omenjam, tudi v Sloveniji z lahkoto nadomestljivi? Sicer ni ravno primerljivo, pa vseeno. V Veliki Britaniji nekdaj karizmatični laburist Tony Blair najverjetneje niti v sanjah več ne upa niti pomisliti, da bi ponovno kandidiral ali bil prvi izbor za predsednika izvršne veje oblasti, ali pa v Nemčiji, na primer v svojih časih priljubljeni nemški kancler, socialni demokrat Gerhard Schröder, da republikanca Georgea Busha kot kandidata za kako funkcijo v ZDA niti ne omenjam. En mandat ali pa izjemoma neposredna reelekcija, če si jo je z dobrim delom za državljane res zaslužil, je bila vsem omenjenim več kot dovolj velika priložnost za dokazovanje ponižnega in odgovornega služenja državljanom in državi. Pa kaj, ko je očitno treba v Sloveniji še dolga leta odplačevati dolg svojim političnim botrom, močnim podpornikom iz ozadja, brez katerih bi bila marsikatera, na videz še tako uspešna, politična kariera negotova, ali pa je treba ponovno izvesti kak politični projekt, ki je sicer v prejšnjem mandatu že neslavno propadel.

Je torej vse do zdaj videno v zadnjih letih na političnem prizorišču vlade in državnega zbora največ, kar zmorejo zdajšnji glavni slovenski politiki in političarke? Menim, da. Namesto da bi zagreto dneve in noči ponižno delali za interes državljanov, pa bodo zdaj s svojimi številnimi argumenti sodelovali v reševanju svoje, samoproducirane politične krize in svoje ter strankine politične usode. 

Eo ipso se torej vsiljujejo različna težka in tudi smešna vprašanja z raznovrstnimi odgovori glede zdajšnje in pretekle mučne, pa tudi smešne politične situacije, ki pa tudi kažejo na značaj slovenske politike (tudi nekaj tako banalnega in seveda nenamernega, kot je bila na primer pravilna izgovorjava priimka kandidata za ministra Gjerkeša, ki ga predsednik vlade ob predstavitvi javnosti ni bil sposoben pravilno izgovoriti niti po številnih mučnih poskusih, res smešno in hkrati žalostno). Kaj koristnega za državljane bodo, če bo šlo v prihodnje vse po sreči, v novem mandatu naredili v politiki na primer subjekti, številni sicer titulirani tudi z znanstvenimi nazivi, ki pa v javni razpravi ali v nastopu v državnem zboru o neki temi s področja svojega političnega delovanja že do zdaj niso bili sposobni sestaviti dveh stavkov v kolikor toliko pravilni knjižni slovenščini? Spomnimo se še kake politične teme, aktualnega velikega zapravljanja denarja z referendumom o t. i. malem delu, ki je neke vrste lep pokazatelj politične odtujenosti t. i. zdajšnje politične elite, pa napovedi novih referendumov za vse mogoče in nemogoče teme, kot sta referenduma o delu na črno in arhivih SDV, in kot je referendum o pokojninski reformi, ki bo v stanju splošne razživciranosti in apatičnosti velikega dela prebivalstva tako ali tako imel mikromožnosti za uspeh. Večna tema v tej državi, seveda tudi pomembna, saj zelo prizadeva vse zaposlene tja do srednjega sloja. Do zdaj še ni bilo slovenske vlade, ki ne bi izvajala svoje pokojninske reforme, ki naj bi po ocenah pripravljavcev reforme za dolga leta rešila državo pred različnim hudim, na primer pred javnofinačnim zlomom. In kaj so veliki pokojninski reformatorji v preteklosti uspešno reformirali? Nimam pojma, gospoda iz t. i. stroke, ki sama glede na svoje plače in zaslužke, nikoli ne bo imela težav s preživljanjem na stara leta in podpiranjem javnih in zasebnih pokojninskih skladov, tako kot jih nima zdaj, iz leta v leto v glavnem predlaga politikom le zaostrovanje pogojev upokojevanja, zviševanje pokojninske dobe in podobne »izvirne« rešitev, to je skoraj cela znanost te »stroke«, teh reformatorjev. Reformatorji celo pravijo, da vsi po svetu delajo podobno, da nič kaj dosti ne pomaga namesto ostarelega zaposlenega zaposliti mladega iskalca zaposlitve, saj da ta ne bo zaslužil dovolj, da bi preživljal še enega novega upokojenca. Taka filozofija in reforma mi je povsem tuja. Človek ne more verjeti svojim očem, kot da bi bil življenjski cilj na novo zaposlene osebe preživljanje dveh upokojencev. To je skoraj vse, česa je sposobna aktualna slovenska politika pri novi ureditvi pokojninskega sistema? Oseba, mlada in srednjih, mora s polnimi pljuči živeti zdaj, danes, seveda tudi jutri in pojutrišnjem, ne more in ne sme pa, kot sluga, gledano z mladimi in srednje starimi očmi, za neke pokojninske sklade in stebre ter parazitske upravljavce, pa naj so javni ali zasebni, iz svojih glede na čedalje višje življenjske stroške (večinoma) prenizkih plač, od rane mladosti dalje odrivati še dodatne desetine ali stotine evrov za obljubo neke nedoločne pokojnine ali rente, ki jo morda iz različnih nesrečnih razlogov ne bo nikoli niti prejel, zraven pa na podlagi pokojninske reforme vzdrževati še dva upokojenca.

Vodenje politike bo treba, bolje prej kot pozneje, tudi na slovenski politični sceni, tako kot je običajno v državah sveta z visoko politično kulturo, po vsaki, torej po vsaki, ne po vsaki drugi ali tretji, neuspešni politični epizodi prepustiti ljudem, ki se v njej še niso, sicer z grdo besedo rečeno, diskreditirali, da ne bomo vsak politični mandat priče političnim krizam in agoniji. Treba je tudi zbrati pogum ter politično voljo, seveda obojega v tej državi ni kaj dosti, spremeniti ustavo in sprejeti novo zakonodajo ter končno s preprostim in z lahkoto razumljivim večinskim volilnim sistemom zamenjati dozdajšnji slovenski samodestruktivni, težko pregledni proporcionalni volilni sistem (t. i. Droopov in d'Hondtov sistem), ki, tako je moje mnenje, pomembno vpliva na večno proizvajanje političnih kriz in dolgotrajno bivanje nesposobnih politikov na slovenskem političnem prizorišču. Politika za splošno dobro državljanov ni bila in niti nikoli ne bo nikakršna znanost ali izjemna umetnost, politika v Sloveniji pa še najmanj. Gre samo za pravo voljo, sodelovanje in upoštevanje pravih argumentov. Neprimerno, politično nekulturno in škodljivo za državljane Slovenije bi bilo, če bi jo tudi v prihodnje vodili subjekti, ki so že v preteklosti prispevali ali pa še danes dejavno ali nedejavno prispevajo k zdajšnji slovenski politični, gospodarski, družbeni in še kaki drugi agoniji.

Dober politik morda lahko upraviči svoj obstoj v politiki podobno kot igralci/igralke na sredini igrišča ali v obrambi v nogometu, košarki, hokeju ..., ki so med vsemi nastopajočimi najboljši, z najboljšim pregledom igre. Med tekmo in po njej jih skoraj ne opazimo, saj se med igro ne derejo na ves glas, med tekmo na različne primitivne načine ne sporočajo nasprotniku, da ga bodo ob prvi priložnosti spravili na nosila reševalcev, tudi med igro v obrambi ne iščejo ves čas objektiva kamere za predstavitev svoje frizure širši javnosti, na koncu tekme, pa vsi v zmagovalni ekipi in njihovi navijači, ta dan zadovoljni odidejo z igrišča in s tribun ravno zaradi njih, saj so svojo odlično igro, z dobrimi preigravanji in asistencam zagotovili zmagovit koš ali gol. Nedopovedljivi in nepopravljivi egoisti in t. i. samozagledane in v svojih očeh nenadomestljive osebe, so bile vedno in bodo še v prihodnje (samo)precenjeni ujetniki svojega položaja. Podobno je tudi z večnimi ponovnimi kandidati na političnem prizorišču, ki jim nekako v tej državi vedno znova uspe dobiti politično podporo za zasedbo najvplivnejših političnih položajev. Živijo v svojih oblakih s patološkim občutkom nenadomestljivosti, izbranosti, pomembnosti. Če zaradi nesodelovanja, nepravilnih potez, nesposobnosti ali iz kakega drugega podobnega razloga politični igralec ne zapusti igrišča, mu je treba prijazno pokazati smer, ki vodi z njega, ali pa dati rdeči karton, v politiki in demokratični družbi je to mogoče tudi na volitvah, pa naj so redne ali predčasne.

Politika je pomemben del življenja vseh ljudi, saj s političnimi odločitvami, z upravljanjem velikih javnih oz. davkoplačevalskih sredstev … vpliva na življenja vseh državljanov, pravnih oseb in drugih organizacij. Dokler pa zdajšnji slovenski politični subjekti ne bodo ponižno razumeli, da so samo na začasnem javnem delu v izvršilni in zakonodajni veji oblasti, se nam, vsaj veliki večini v tej državi, ne obeta dosti dobrega.

Stalnica te države morajo postati spremembe na bolje, ne pa da so stalnica eni in isti že večkrat omenjeni politični subjekti, v eni osebi večni načrtovalci, izvrševalci ter ujetniki in pogrebniki slovenske politike.