Glede na finančno stisko, v katero je zašlo zdravstvo, se bo treba v prihodnje ukvarjati tudi s področjem klinične prehrane bolnikov. To je po navadi cenejše kot mnoga druga zdravljenja, je v pogovoru za STA opozorila vodja novoustanovljene enote za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu (OI) mag. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med. Na OI je glede na rezultate internih raziskav prehransko ogroženih okoli 83 odstotkov hospitaliziranih bolnikov, individualno prehransko obravnavo pa potrebuje 45 odstotkov bolnikov.

Prva tovrstna ambulanta v Sloveniji
Ambulanta, ki je začela delovati oktobra lani, je prva tovrstna v Sloveniji. Samo v prvih štirih mesecih delovanja so prvič ambulantno pregledali 121 bolnikov, poleg teh pa so na OI vodili 58 bolnikov, samo zaradi slabega prehranskega stanja pa so sprejeli 17 bolnikov. »Teh bolnikov prej nismo imeli sploh kam sprejeti, zdaj pa imamo štiri svoje postelje,« je pojasnila magistrica Nada Rotovnik Kozjek. Poleg tega so v lanskem letu v prehranski posvetovalnici, kjer se ukvarjajo samo s tem, koliko in kaj naj bolniki, ki imajo prehranske težave, jedo, pa so obravnavali okoli 500 bolnikov. »Pogon je velik in komaj zmoremo.« Če bodo želeli v Sloveniji problematiko prehrane različnih kategorij bolnikov ustrezno reševati, bodo morali po besedah Nade Rotovnik Kozjek sami vzpostaviti ambulante.

Mag. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med., vodja ambulante za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu (foto: Daniel Novakovič)

Ustrezna prehranska podpora pomeni boljše zdravje za bolnike in zato manj stroškov drugih zdravljenj
Ustrezna prehranska podpora pomeni boljše zdravje za bolnike in zato manj stroškov drugih zdravljenj, se strinja vodja ambulante. Ob tem pa opozarja, da »pri bolnem človeku ni več mogoče govoriti o zdravi prehrani. Zdravo bi morali prej jesti, da bi bilo manj možnosti, da zbolimo. Ko človek enkrat zboli, pa potrebuje prehrano, ki bo ustrezala bolnikovim potrebam«.

Delo ambulante za klinično prehrano je, da se bolnike prehransko obravnava kot del zdravljenja, pojasnjuje intervjuvanka. »Ne samo rakavih bolezni, imamo tudi zdravljenje odpovedi prebavil in smo edini v Sloveniji, ki izvajamo to terapijo. Delamo na več ravneh: obravnavamo ambulantne bolnike, ki jih je k nam napotil lečeči onkolog ali osebni zdravnik, konziliarno obravnavamo bolnike, ki potrebujejo prehransko obravnavo v bolnišnici, imamo pa tudi bolniški oddelek, kjer se ukvarjamo s prehransko terapijo bolnikov, kjer je trenutno slabo prehransko stanje v ospredju in se zaradi tega ne morejo onkološko zdraviti,« pojasnjuje Rotovnik Kozjekova.

Osnovni namen prehranske podpore je podpora presnove med zdravljenjem
Osnovni namen prehranske podpore je po besedah vodje ambulante podpora presnove med boleznijo, med zdravljenjem, da se mogoče bolnike optimalno zdraviti. »Pri nas se ne ukvarjamo s tem, koliko krompirjev poje posamezni bolnik. Prehranska obravnava pomeni, da bolnika obravnavamo po vseh kriterijih klasične medicine – vzamemo njegovo anamnezo, seveda usmerjeno na vnos hranil, bolnika klinično pregledamo in tako opredelimo, kako to vpliva na bolnikovo splošno stanje in zdravje.«

Ko naredijo anamnezo bolnika in ga klinično pregledajo, skušajo ugotoviti, kaj pomeni neustrezen vnos hranil za bolnikovo zdravje. Glede na bolnikovo klinično stanje in prehransko anamnezo se nato odločijo za laboratorijske preiskave in izdelajo načrt terapije. »K nam so po navadi napoteni bolniki, ki zaradi določenega razloga postanejo prehransko rizični – torej bolniki, ki zgubljajo telesno težo, so na zelo zahtevnem zdravljenju in zaradi tega ne morejo zaužiti dovolj hrane,« pravi Nada Rotovnik Kozjek. »Naša naloga je poskrbeti, da ima bolnik zadosten vnos hranil – na kakršen koli način že. Če ne gre prek ust, lahko tudi prek cevk ali v žilo, da s tem podpiramo njegov organizem med zdravljenjem,« še dodaja. Kot pravi, poskrbijo, da bolnik dobi tako količino določenih hranil, ki je v danem trenutku najustreznejša zanj. Ob tem poudarja, da je prehranska terapija strogo individualna. »Nimamo dveh bolnikov, ki bi potrebovala identično količino hranil, vse moramo prilagoditi posamezniku. To terapijo tudi spremljamo, tako s spremljanjem kliničnega stanja bolnika beležimo vnos tekočin in izločanje, da vidimo, kako se prehranska terapija odraža na sestavi telesa, in bolnika glede na njegovo situacijo ustrezno spremljamo.«

Slovenski zdravniki še niso v celoti poučeni o delu ambulante
Nada Rotovnik Kozjek priznava, da niti slovenski zdravniki še niso poučeni o delu ambulante. »Smo se šele ustanovili, prostore smo dobili pred nekaj tedni, in se še nismo promovirali.« Tudi na področju klinične prehrane bi Slovenija potrebovala neko mrežo, tako kot so na primer pri protibolečinskih ambulantah, pravi intervjuvanka. Bolnikov, ki potrebujejo prehransko terapijo, je po njenih besedah ogromno. Taki pa so tudi svetovni podatki. K njim velikokrat prihajajo bolniki takrat, ko so že na prvi pogled tako podhranjeni, da veliko ni več mogoče narediti. »Do določene meje namreč lahko podhranjenost učinkovito zdravimo, najučinkoviteje pa jo seveda preprečujemo, če bolnika obravnavamo takoj. Ko pa so presnovne spremembe že zelo poglobljene, zahteva prehranska terapija izjemno veliko napora in časa, tudi denarja, da bolnika vsaj za silo stabiliziramo,« pojasnjuje vodja ambulante za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu.

Izdelava ocene, kakšen je dejanski vnos hranil, kakšne so bolnikove potrebe
Vsak bolnik, ki pride v ambulanto, mora že imeti izdelan dnevnik tega, kako se prehranjuje. »Glede na to, kakšen je ta dnevnik in kakšne so njegove prehranske težave, ocenimo, kakšen je dejanski vnos hranil, kakšne so bolnikove potrebe in 'koliko mu manjka'. Ukvarjamo se s tem, kako njegov zdajšnji vnos hranil vpliva na presnovo, kje so največje težave, in mu razložimo, kakšen je načrt oz. koliko katerih hranil potrebuje – na primer koliko beljakovin, koliko za energijo, koliko vitaminov in mineralov.«

Z bolnikom se tudi pogovorijo, na kakšen način bodo hranila »spravili v njegov sistem«. »Velikokrat namreč k nam pridejo bolniki, pri katerih je vnos hranil objektivno onemogočen, torej ne morejo jesti zaradi raznih bolezenskih težav v prebavilih.« Veliko je takih bolnikov, ki imajo že ovirano običajno prehranjevanje, in pri takih pridejo v poštev začasne infuzije, dokler spet ne vzpostavijo običajnega prehranjevanja skozi prebavila, pojasnjuje vodja ambulante na OI.

Posebna obravnava skupine bolnikov z delno ali s popolno odpovedjo delovanja prebavil
Obstaja pa tudi manjša skupina bolnikov z delno ali s popolno odpovedjo delovanja prebavil. Ti potrebujejo stalno paraenteralno terapijo na domu oz. infuzije na domu. Prebavila pri takih bolnikih so lahko prizadeta zaradi nekaterih benignih bolezni (npr. chronove bolezni) ali pa kot posledica zdravljenja (npr. kemoterapije ob raku črevesja). Rotovnik Kozjekova pojasnjuje, da to niso vedno bolniki, ki ne morejo jesti, ampak je pogosto težava v tem, da prebavila ne delujejo ali ne delujejo pravilno, zato iz zaužite hrane ne zmorejo izločiti potrebnih hranil.

Obstaja pa tudi skupina bolnikov, pri katerih je vzrok za uvajanje nadomestne terapije napredovani rak, ki povzroči moteno delovanje prebavil. Rotovnik Kozjekova pojasnjuje, da so to mladi bolniki, ki so še v polni telesni formi in lahko še zelo dolgo živijo ob ustrezni nadomestni terapiji. »Če ne bi imeli te terapije, bi veliko slabše živeli in veliko prej umrli,« pravi Nada Rotovnik Kozjek. Takih bolnikov imajo trenutno šest.

Za prehranjenost sistematsko presejanje – vprašalnik, ki ga izpolni vsak bolnik
Države, kjer se s klinično prehrano bolnikov že dolgo ukvarjajo, so tudi za prehranjenost uvedle sistematsko presejanje – vprašalnik, ki ga izpolni vsak bolnik, ko pride v bolnišnico, pravi intervjuvanka. Tiste bolnike, ki jih »najdejo« po tem vprašalniku, hkrati z zdravljenjem napotijo še na prehransko obravnavo. Po besedah Rotovnik Kozjekove bi, – če bi začeli tudi v Sloveniji bolnike tako 'loviti' – to v izhodišču pomenilo nekoliko več vložka, dolgoročno pa veliko manj dela.

Vodja ambulante za klinično prehrano glede različnih alternativnih pristopov k zdravljenju raka, kot je na primer post, pravi, da imajo takih primerov več. »Vsak ima pravico s svojim telesom delati, kar hoče. A kar mi tu v ambulanti svetujemo, ni 'kar nekaj', ampak gre za znanstveno preverjena klinična spoznanja. Velikokrat smo že sprejeli bolnike, ki so se zdravili s postenjem, pa smo jih sprejeli le še za to, da so umrli,« pravi Nada Rotovnik Kozjek. Ob tem opozarja, da pri bolnikih ne gre več za to, da bo človek jedel, kar mu prija. Hrana je pri bolezni tudi oblika terapije, ne več le užitek, poudarja. »Pri bolnikih lahko najbolj pazimo, da jim zagotovimo tako prehrano, ki jo lahko pojedo, da je ustrezna in užitna. Glavna pripomba bolnikov je po besedah Rotovnik Kozjekove prav ta, da je ne morejo jesti, ker ni ustreznega okusa.«

Za uspešno delo in boljšo prehrano bolnikov bi na OI potrebovali svojo kuhinjo
Nada Rotovnik Kozjek je ob tem izpostavila, da bi za zagotavljanje ustrezne prehrane za bolnike na OI hiša morala imeti svojo kuhinjo. Kuhinja v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, ki dobavlja obroke tudi za OI, je namreč »prevelika in premalo fleksibilna, pa tudi z drugo filozofijo dela, kot je filozofija klinične prehrane«. Kot pojasnjuje, morajo zelo prilagajati vnos hranil za svoje bolnike in si tako pomagajo s farmacevtsko pripravljeno hrano. Zato bi po njenem prepričanju za uspešno delo in boljšo prehrano bolnikov na OI potrebovali svojo kuhinjo. »To bi bil najcenejši pristop k izboljšanju prehranske podpore bolnikov na OI,« še dodaja magistirica Nada Rotovnik Kozjek.