Pred sedeminšestdesetimi leti, 27. januarja 1945, so sovjetske čete osvobodile eno izmed najhujših in največjih nacističnih taborišč smrti Auschwitz – Birkenau (Oswiecim (poljsko Oświęcim) na Poljskem), ki leži pribl. 60 km zahodneje od Krakova. Milijoni otrok, žensk in moških iz skoraj vse okupirane Evrope so bili v obdobju druge svetovne vojne prepeljani v koncentracijska, delovna in uničevalna taborišča, imenovana tudi taborišča smrti, iz katerih so se rešili le redki. Svetovna politika je pred in med obdobjem druge svetovne vojne le nemo in nezaintersirano spremljala nacistično politiko, temelječo na ideologiji sovraštva nacistov, fašistov in njihovih številnih zaveznikov iz posameznih držav. Nacisti in njihovi zavezniki so tako med izvrševanjem svoje uničevalne politike v taborišča smrti prepeljali skoraj eno tretjino judovskega prebivalstva ter pripadnike številnih drugih narodov in manjšin, v taboriščih smrti so umrli tudi številni Slovenci.

Visoki komisar ZN za človekove pravice Navi Pillay je ob mednarodnem dnevu v spomin na žrtve holokavsta leta 2011 poudaril: »Ta dan je spomin o preteklosti, vendar pa gre tudi za zdajšnje in prihodnje izzive. Grožnja genocida še vedno ostaja. Je zadnji in najgrozljivejši izraz nestrpnosti, ksenofobije in rasizma – in cinične politike, ki skuša izkoristiti najtemnejše plati človeške narave. Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta je opozorilo, da je treba v prihodnosti ukrepati odločno ob prvih znakih, ko se ozračje za genocid začenja šele razvijati.«

Nad vhodom v taborišče Auschwitz je visel cinični napis »Arbeit macht frei« (v prev. Delo osvobaja). Napis je v spomin in opomin tam še danes. (foto: Getty Images/Guliver Image)

Antisemitizem, fanatizem in različne oblike nestrpnosti pa lahko spremljamo še v tem tisočletju, dnevno, tako po Evropi kot tudi na Bližnjem vzhodu (npr. v Palestini), Aziji, Afriki, Južni in Srednji Ameriki … Še pred nekaj leti, torej v 90. letih prejšnjega stoletja, smo lahko tudi v Sloveniji gledali in doživljali genocid, vojne zločine in zločine proti človeštvu na Balkanu, skoraj pred svojimi vrati in okni. Dostojanstvo in univerzalne človekove pravice in temeljne svoboščine vseh ljudi so prepogosto še dandanes le mrtve črke na papirju, nespoštovanje človekovih pravic pa vsakdanja praksa. Mednarodni dan v spomin na žrtve holokavsta je torej treba razumeti v širokem smislu, ne samo kot dan spomina na grozote v obdobju druge svetovne vojne.

Predlani je bil mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta posvečen 65. obletnici osvoboditve nacističnega taborišča Oświęcim (nem. Auschwitz). V tem zloglasnem taborišču je en narod drugemu oz. drugim prizadejal eno izmed najmnožičnejših trpljenj v človeški zgodovini. Večina žrtev holokavsta je bila Judov, otrok, žensk, moških, med milijoni žrtev pa so bile tudi osebe številnih drugih evropskih narodov. Največ taboriščnikov je bilo pripeljanih z Madžarskega in Poljskega, veliko tudi iz Francije, z Nizozemskega, s Češkega in Slovaškega, iz Jugoslavije (med njimi so v taboriščih bili zaprti tudi številni Slovenci, v Auschwitzu več kot 2300, popisi vseh žrtev 2. sv. vojne še danes niso dokončani), Litve, Estonije pa tudi iz Nemčije, Avstrije, Italije, Grčije ..., le redki so se vrnili v svoje domove.